Zapisi iz samoosame št. 24

Upokojena T. S. je v času najhujših protikoronskih ukrepov in ob njihovem rahljanju pisala dnevnik in ga dopolnjevala s podatki iz medijskih poročil. Prijazno nam je dovolila, da ga objavimo na Vsakdanjiku – v več delih, predvidoma trikrat na teden. V kontekstu znova naraščajočega števila obolelih nas dnevnik spominja in opominja, kako smo se počutili v samoosami, se spopadali s tesnobo in drugimi občutki ter spoštovali ukrepe, ki jih znova uvaja vlada.

T. S.

Torek, 14. 7. 2020

Potem so prišli dnevi, ki so v vsem prekrili koronavirusne »zanimivosti« (v resnici bi morala poiskati neko drugo besedo, a mi zdaj ne pride na misel). Zato zapisujem samo povzetke.

Prvi maj, preživela sem ga med stanovanjem in kakšno potjo okoli bloka. Vsak dan nova sporočila o rahljanju ukrepov. Prvi teden po prvomajskih praznikih pa me je že skoraj v poznem popoldnevu obiskal poštar z zajetnim paketom. Moje knjige – z njimi imam že skoraj nenormalen odnos, tolikokrat sem poskušala poiskati založnika, imela teden pošiljanja prošenj za objavo rokopisa, pa nič. In spet nič, in premor in vnovično piljenje. Zdaj so bile knjige tu, deset izvodov. Roman je bil skupaj vržen v pičlem mesecu. Zbrala sem se in se sistematično lotila iskanja promocij, najprej v domačem okolju, kar dobro mi je šlo (trije odmevi) in v Naši ženi, na prvi mah. Opogumljena sem se začela širiti, nekaj pa je bilo tudi naključij. Vzela si bom čas in poskušala napisati še o tem.

Spet sem navezala stike z meni tako drago M., po dveh mesecih. Spet sem se znašla med koseškimi terasastimi bloki. Nekaj me je gnalo, spodbujalo, svet se vrti naprej, sem ugotavljala. Ne smem se zaležati, ne smem se pustiti malodušju. Bila sem pri M., tista peščica telesa je bila pogreznjena v posteljo, še je vstala, še je z menoj sedela za mizo, nekaj sva jedli, se pogovarjali, telesno popolnoma obnemogla, um pa je ostal bister, popoln.

Posledice koronavirusa so bile tu: v blagovnicah sem iskala jutranjo haljo, M. se je odpravljala v »dom«, vse je bilo že pripravljeno, samo odločbo o novih sprejemih so čakali.

Na Oplovem servisu pri Dolgem mostu sem dala urediti avto, spet mi lepo vleče in imam veliko veselje z njim. Še se bom vozila.

Spregledala sem, da iz rokovnika nisem vnesla dnevniških zapisov za nekaj aprilskih dni. Bom to naredila na tem mestu.

Sicer pa sta bila potem ves maj in junij v znamenju sledenja promocije moje knjige. Vsak dan kot pravi zasvojenec brskam po Cobissu, tudi večkrat na dan, in spremljam izposojo mojih knjig. Veseli me, da jih je izposojenih več kot polovica, na žalost pa se število knjižnicam prodanih knjig ni povzpelo do 80 izvodov (podatki za prvi teden v juliju). Uspešnica ne bo. Brez posrednikov, znancev, ki vstopijo naravnost v dogajanje, kot se je zgodilo ob pomoči Radia Maribor, ne gre.  … (Sledi podroben popis iskanja promocijskih poti.)