Zapisi iz samoosame št. 23

Upokojena T. S. je v času najhujših protikoronskih ukrepov in ob njihovem rahljanju pisala dnevnik in ga dopolnjevala s podatki iz medijskih poročil. Prijazno nam je dovolila, da ga objavimo na Vsakdanjiku – v več delih, predvidoma trikrat na teden. V kontekstu znova naraščajočega števila obolelih nas dnevnik spominja in opominja, kako smo se počutili v samoosami, se spopadali s tesnobo in drugimi občutki ter spoštovali ukrepe, ki jih znova uvaja vlada.

T. S.

Četrtek, 11. 6. 2020

Arhivirala sem pošto in dobila obvestilo iz splošne knjižnice v Ilirski Bistrici, da je bila ena od mojih knjig uvrščena na seznam bralnega krožka za odrasle Primorci berejo 2020 (pozna se, narasla je izposoja v vseh primorskih knjižnicah, morda jo bo kdo tudi kupil). (Vneseno iz rokopisa v rokovniku 16. 7. 2020.)

Nedelja, 14. 6. 2020 (zjutraj)

Moram zapisati včerajšnje dogodke, zdaj ko so še sveži. Kar ostane v spominu, je že predelano (dodano, izpuščeno …). Bila sem na Medvedjem Brdu, na literarni delavnici JSKD. Od prvega obvestila, da bo tokrat gostiteljica območna izpostava Logatec, sem se bojevala sama s seboj. Saj bi šla, ampak … Neverjetno, kakšna mojstrica izgovorov sem, da potem česa ne naredim. Ko je potekel rok za oddajo prijav, sem se umirila, potem pa vseeno prijavila, češ saj sem zdaj zamudila rok, ni se mi treba bati, da bom sprejeta. Konec te zgodbe je bil tak, da so me brez težav uvrstili na seznam udeležencev, morala bom iti. Potrebovala sem pomoč, kako priti do tja, in se dobro poučila. Mimo Logatca do Cest, potem levo navzgor. Napovedoval se je zelo lep dan, brez neviht. Opremljena z listkom, na katerem so bili zapisani vsi podatki, sem se odpeljala. Šlo je. Vmes enkrat ustavila, da sem vprašala, ali sem na pravi poti. In že naprej. Samo za pol kilometra zgrešila pot, obrnila in lepo pripeljala do hiše, kjer je delavnica potekala na prostem. Maske so nosili samo domači, medtem ko so nas stregli (prigrizek, kosilo). A jaz ne bi bila jaz, če ne bi delala ovinkov. Nazaj grede sem se namesto v Ceste in Logatec pripeljala v Idrijo. Nič hudega, dan je bil lep, v rezervoarju avtomobila dovolj bencina, in jaz zelo rada vozim po hribovskih poteh. Pravi strokovnjak sem za vožnje čez drn in strn. Srečanje je bilo zelo zanimivo, poučno, izziv za delo. In »nihče me ni pojedel«. (Ko sem bila še otrok in sem se vedno upirala, če so me starši kam poslali, je mama rekla: Pa kaj se bojiš, saj te ne bo nihče pojedel.)

Četrtek, 25. 6. 2020

Spet poslušam radio, spet preštevamo okužene … Sicer pa je danes dan državnosti. Nisem gledala včerajšnjega prenosa državne proslave. Moja država ni tisto, o čemer smo sanjali pred 29 leti, tudi še pred desetimi. A tako kot si ne moremo izbirati staršev, si tudi domovine ne moremo. Vrojena nam je  … Junija bo tako vsak čas konec, mesec rojstnih dni, konec dogodkov, odkljukavanja.

Praznično jutro, zavito v poletno vlago. Z V. sva šli k M. v dom starejših na Tabor. Upam, da ne bo nič narobe, ker bova v sobo vstopili dve osebi. Ukrepi zelo strogi. Sklenili sva, da bo ena počakala zunaj, če ne bo šlo drugače.

Borovnic ni skoraj nič, češnje pa so zelo bogate. … V. bolna, hudo prestrašena. Kakšno leto, kakšen čas! Kako naj bom polna energije, ne gre! O odmevnosti romana ND pišem v drugi rokovnik. (Iz rokopisa preneseno v računalnik 1. 9. 2020.)