Zapisi iz samoosame št. 22

Upokojena T. S. je v času najhujših protikoronskih ukrepov in ob njihovem rahljanju pisala dnevnik in ga dopolnjevala s podatki iz medijskih poročil. Prijazno nam je dovolila, da ga objavimo na Vsakdanjiku – v več delih, predvidoma trikrat na teden. V kontekstu znova naraščajočega števila obolelih nas dnevnik spominja in opominja, kako smo se počutili v samoosami, se spopadali s tesnobo in drugimi občutki ter spoštovali ukrepe, ki jih znova uvaja vlada.

T. S.

Ponedeljek, 1. 6. 2020

Prvi dan v »svobodi«.  Še vedno z maskami. Žal! To jutro sem že pred peto zjutraj pila kavo, do konca prebrala roman Prestreljene sanje Vlada Vrbiča. Nekaj mu moram odgovoriti. Sem mu obljubila. Že to, da sem za branje porabila komaj en teden jutranjih ur, priča, da pisanje dopušča tekoče branje. In zamikalo me je, da bi spet segla po Kajuhovih pesmih. Kje so že tista leta, ko smo s takim zanosom recitirali njegove pesmi! In kaj mi je bilo v romanu všeč? Da ni preobtežen s faktografijo, da bi bil lahko to roman o katerikoli osebnosti, ki se je s svojim življenjem znašla v letih pred vojno in med njo. Tam, kjer si da duška pisateljeva domišljija, je najboljši, vstop v romaneskno dogajanje, obisk mladih staršev pri župniku, zadnji trenutki, ko se junak poskuša rešiti, pa opisi pohodov Štirinajste divizije. Osredotočen na glavnega junaka. Bralci bodo avtorju s prebiranjem in osveževanjem te tragične pesniške figure gotovo potrdili tudi njegov pisateljski talent. Ki pa so ga gotovo tudi že uredniki, s tem da so sprejeli njegov rokopis v uredniški program in dali natisniti knjigo. Nobenega favoriziranja, mitičnega povzdigovanja, a tudi ne iskanja  tistega, kar bi vrglo črno senco na pesnikov boj – zato sprejemljivo branje tudi za bralce nasprotne provinience. (Vneseno iz rokopisa v rokovniku 14. 7. 2020.)

Petek, 5. 6. 2020

Načrtovanje, postavljanje urnikov, izbiranje prednostnih nalog kot najbolj angažirana tajnica v kakšnem uredništvu (če je še tako, kot je bilo v mojem času). Zakaj to počnem? – Če si naloge zapišem, se zdi, kot da to moram narediti, če ni zapisano, ni obvezno Tako naredim več. C’est la vie! (Vneseno iz rokopisa v rokovniku 14. 7. 2020.)

Nedelja zjutraj, 7. 6. 2020

Po treh mesecih prvič v Supernovo, v Obi. Z masko, nekateri jih še vedno nosijo, še več nič več. Nekako moraš pogledati, ko greš od doma, ali imaš v torbici denarnico, denarno kartico oziroma kaj cvenka. In masko. Za nelagodje ob današnjem nakupovanju ni kriva samo maska, gre tudi za kondicijo, nakupovalno kondicijo, ki je ni več. Pa vseeno kar nekaj kupujem. Da spodbujam potrošnjo, da bodo imeli prodajalci delo, da bodo dobili plačo.

Dobila sem povabilo na literarno delavnico v Medvedje Brdo v okviru projekta V zavetju besede. Revija Mentor, JSKD. Nekaj sem napisala. Morala bi se prijaviti do petka, a se še nisem, ker »cincam«, izgovarjam se, da sem za tako druženje prestara. Zdaj sem res, ko pa še nisem bila, nisem bila nikamor povabljena. Tako je z menoj. Sicer pa sem prejšnji teden vso energijo vložila v promocijo knjige. Rezultati: objava v Naši ženi, fotografinja M. je posnela štiriminutni filmček za predstavitev na YouTubu (berem iz knjige), na Radiu Maribor predstavitev knjige in nagradno vprašanje (pripravila D. T.). Na vse drugo še čakam. (Vneseno iz rokopisa v rokovniku 16. 7. 2020.)