Zapis postavlja v ospredje obdarovanja vzgojiteljic in učiteljic ob koncu šolskega leta: o pedocentrizmu in namišljenih nostalgičnih vzdihljajih … In o očitnem dejstvu, kakšen odnos ima država do umetniške produkcije in ustvarjalcev. In kdo vse je država?
Miha Žorž
Tisti čas v letu je, ko po mailing listah vrtčevskih skupin zaokrožijo nadvse resna vprašanja o idejah, kaj podariti vzgojiteljicam ob koncu leta. Resna so še toliko bolj, če gre za skupino otrok, ki bo septembra vstopila v šolo. Nimam navade, da bi angažirano sodeloval pri spletnem brainstormingu, saj je to vnaprej izgubljena bitka z idejami, ki se materializirajo kot izvezeni predpasniki, preobilni buketi tropskega cvetja ali masivna steklovina amorfnih oblik in, milo rečeno, nenavadnih proporcev.
Tudi letos se nismo izneverili tradiciji in smo nadvse zagnano postregli s kupom idej, med katerimi se je ponovno znašla tudi knjiga. A glej ga zlomka, večina je spet, kot vsako leto doslej, skoraj plebiscitarno povozila to pregrešno idejo z argumentom, da je pokloniti knjigo pač nekaj preveč osebnega in zato povsem neprimerno. Upravičevanje je šlo celo tako daleč, da je eden od staršev knjigo primerjal kar s parfumom, kar pa je seveda resnično težko zadeti.
No, naključje je hotelo, da se množično izglasovana lončnica na koncu ni udejanjila, saj naj na trgu ne bi bilo primernega cvetličnega lonca, na katerega bi lahko napisali imena celega krdelca bodočih prvošolčkov, zato se je kot drugo izbiro izbralo dva keramična lončka (z umetelno privihnjenim ročajem), za katera je ustvarjalka zatrdila, da bosta opremljena s poimenskim seznamom kompletne otročadi.
Pedocentrizem staršev, ki mislijo, da bosta vzgojiteljici z nostalgičnimi vzdihi še leta in leta občudovali skodelici in se ob srebanju čaja zasanjano spominjali tako izjemne generacije otrok, da je morala biti celo ovekovečena v žgani glini, se tu razgali v vsej svoji uničujoči bedi. Predvsem pa gre za zamujeno priložnost, da bi svojim otrokom pokazali, kakšno mesto naj bi imela umetnost v družbi in kaj so primerne pozornosti in kako se jih izkazuje. Dejstvo, da ravno v teh dneh kulturniki opozarjajo na zanikrn odnos države do umetniške produkcije in položaja ustvarjalcev, je pri številnih očitno ostalo neopaženo. Kar seveda jasno kaže, da smo država ljudje.
In še nepomembo naključje: vrtec nosi ime velikega slovenskega pesnika.
Sedi, ena.
* Zapis je bil prvič objavljen na avtorjevi Facebook strani: https://www.facebook.com/miha.zorz.
