Skrčenost

Prispevek prinaša razmišljanje o krčenju prostora naše (ne)moči. Kaj sploh še lahko počnemo, na kakšen način in kaj imamo od tega?

J. P.

Ghassan Hage disciplinirano, potrpežljivo in samoobvladovanja polno čakanje označuje kot najsodobnejši izraz zahodnjaške kultiviranosti in civiliziranosti. Če je Norbert Elias že pred desetletji proces civiliziranja že vsaj od razsvetljenskih časov prepoznaval predvsem v samoobvladovanju zunanjih telesnih praks, denimo v manirah za mizo, kot so prehranjevanje z rabo pribora, nadziranje izločanja telesnih tekočin in zvokov (riganje, prdenje, usekovanje, pljuvanje ipd.), so se ti procesi v sodobnosti osredotočili še na psihološko samoobvladovanje občutkov tesnobe, negotovosti in nemoči. Podobno kot že stoletja s tem kažemo lastno sposobnost racionaliziranja (družbeno nesprejemljivih in neprijetnih) občutij in s tem razredno superiornost; ohranjamo svoj (vsaj) simbolni in družbeni kapital – pa četudi na račun lastne fizične in psihične … zataknjenosti. Vse v dobro zunanjega vtisa, družbenega odobravanja in sledenje bojda družbenemu konsenzu. Konsenzu, ki uči, da sta (samo)nadzor in (samo)obvladovanje – vredna, cenjena. Družbeno prepoznani, koristni dobrini – v dobrobit lastnega statusa, v dobrobit utrjevanja … česa že? Komu na čast (in oblast)?

Paleta izkušenj in možnega je skrčena. Na rutiniziran vsakdanjik »kuča – posao«, na dnevno iskanje načinov izogibanja pritiskom in nadzoru, na iskanje razpok, skozi katere bi se prikopali do drobtin veselja »od nekoč«. Obiskov v drugi regiji, kav na odprtih terasah, smučanja, redki morda tudi izletov na turistične destinacije, ki jih mehurčki omogočajo. Sicer pa… kaj je mogoče? Postaviti se v vrsto za cepljenje z Astra Zeneco sicer z občutkom jagnjeta, ki gre na zakol, a če to storijo vsi sodelavci, ne bom edini, ki si ne upa, ki tega ne naredi v »obče dobro«. Predvsem pa zaradi obupa, ker tako res ne gre več, ker je dovolj, ker samo »daj mi že to injekcijo«, da se vsaj lahko delam, da ponovno delam »po starem«, da ima vse skupaj ali pa vsaj kaj, kar počnem, smisel. Da lahko vsaj kaj nadziram in imam vsaj še atom lastne moči in volje. Vse skupaj v trebuhu pospremljeno z občutkom ruske rulete, ampak vseeno. Ne (z)morem več. Brez tveganja nikoli več nikamor ne bom mogel, najbrž vsaj sčasoma ne – tudi v službo. Preprosto. Prej ko se s tem tveganjem sprijaznim in ga sprejmem – bolje zame. Življenje je pač tvegano. Tako ali drugače. Najbrž. Morda dobim vsaj začasen občutek, da se skrčen svet vsaj malo razširi. Da si vsaj malo ublažim tesnoben občutek stisnjenosti ob zid. Vsakodnevnega preživetja, držanja brade nad vodo le toliko, da se ta ne steka v grlo. A to je tudi vse. Lahko (še) grem zgolj z masko v trgovino in lekarno, po novem tudi zrak lahko še diham brez maske. Do nadaljnjega.

Sicer pa … vse to le že dolgo časa ni bilo tako očitno, kot trenutno je. Kako potrošni material smo. Iz danes na jutri. Le del igre, še kmetje na šahovnici ne. Ki si dnevno kot z utežmi na nogah prizadevamo za korak naprej, za premik. A če sem se pred letom dni počutil disident, ker sem z masko pod nosom hodil po opustelih službenih hodnikih, je danes to malenkost – danes sem disident, ker sem skušal zaobiti druge, nove uredbe, ki določajo, kdaj in kako vrata službenih prostorov sploh smem prestopiti. In je maska zgolj performans. V izogib nevšečnostim. Ne virusu.

Znajdemo se. Ali ne. Zmenimo se. Ali ne. Človeški smo drug do drugega. Ali ne. A vse to je nepomembno, ker nam gre tako ali tako na slabše. Ker so po letu dni pravila in norme bolj zategnjene in zagotovo bodo še bolj. Ker so lahko. Ker se je poseganje v srednješolce šele začelo, na vrsti je še množica študentov in šoloobveznih otrok. In nobena človeškost tu ne pomaga, če oni od zgoraj nekaj pač zahtevajo. Vedno je namreč nekdo »zgoraj«, vsak zase pa zgolj aktualiziramo zglede izogibanja, »hvatanja krivina« svojih staršev in starih staršev.

Kolegica je pred dnevi izjavila, da mora vsaka generacija izkustveno najbrž sama ponoviti, za kar so se sicer borile že generacije pred njo. Da lekcijo osvoji in jo morda nadgradi. Kolega pravi, da se iz zgodovine nikoli nič ne naučimo, ker nam za zgodovino zares ni mar. Mar nam je, če se nas izkušnja, pripoved dotakne. A kaj se nas dotakne? Če nam je mar predvsem za počitnice na Hrvaškem in za to, da bomo spet lahko srkali kavo – medtem ko nas bo natakar postregel z masko čez usta in nos? Preveč je tudi že besed – kot je zdaj že pred skorajda letom zapisal tudi, denimo, Alessandro Chidichimo. Vsi vse že vemo in to le še bolj krči prostor naše (ne)moči. Skrčeni smo na govoreče (ali utišane) glave, dele ali telesa v celoti, ki jih vsaj delno skušamo še uporabljati in nadzirati. Skrčeni na veselja, da si za obisk Ikee od tega tedna ni več potrebno rezervirati termina, zato da bi si kupili novo prevleko za blazino in s tem za nekaj minut okusili spomin na radost. Spomin na paleto možnosti in na vdih s polnimi pljuči.