Protest v Tolminu

Saša Babič

27. 4. 2021 je tudi v Tolminu potekal protest: protestniki so bili mirni in so se držali določil varne razdalje. Kljub temu je bil njihov glas glasen in je odmeval po dolini, po gorah.

Ponavljanje, zgodovina, upor – kratek komentar protesta v Ljubljani, 27. 4. 2021

Avtor v prispevku komentira protest v Ljubljani, ki je bil organiziran na dan upora proti okupatorju, 27. 4. 2021.

Boštjan Nedoh

Kot je bilo napovedano, je letošnji praznik dan upora proti okupatorju v Ljubljani minil v znamenju protivladnih protestov, ki so po obdobju zatišja oziroma zmanjšane protestniške intenzivnosti na ulice Ljubljane znova pripeljali večjo množico ljudi. Razlogov za večjo mobilizacijo ljudi je seveda več, od osnovnega razloga nezadovoljstva s politiko aktualne vlade, pa do nedavne odločbe Ustavnega sodišča RS, v kateri je slednje jasno sporočilo, da se ene temeljnih demokratičnih pravic, tj. pravice do javnega množičnega izražanja mnenj v obliki javnih protestov, ne more trajno in v celoti suspendirati, ter, nazadnje, sovpadanje protesta z dnevom upora proti okupatorju. V tem kratkem komentarju dogajanja v Ljubljani se bomo osredotočili na to zadnje, se pravi, na sovpadanje protesta proti aktualni vladi z dnevom, ko tudi uradno obeležujemo spomin na upor prednikov proti nacifašističnemu okupatorju. Namreč, čeprav v javnosti prevladuje prepričanje, da proti politikam aktualne vlade protestirajo zlasti zagovorniki partizanstva, pa po drugi strani velja, da med enim in drugim vendarle obstaja določena napetost, nemara celo kratek stik.

»Ukvarjanje s preteklostjo« je namreč nekaj, kar levica običajno pripisuje desnici na čelu s predsednikom aktualne vlade, pri čemer ima seveda prva na svoji strani prepričljive argumente za takšno pejorativno označevanje. Zgodovina dvajsetega stoletja na Slovenskem, vključno z vsemi političnimi in družbenimi posledicami, je bila namreč vse do poskusov njene revizije, ki so potekali zlasti v zadnjih nekaj desetletjih, precej nedvoumna: Slovenci smo se, skupaj z drugimi slovanskimi narodi, precej enotno uprli fašistični in nacistični okupaciji svojega ozemlja, ki je seveda vključevala tako politično podreditev tukaj živečega prebivalstva, kot tudi poskus izničenja slovenskega jezika. In Osvobodilna fronta oziroma narodnoosvobodilni boj je bilo in je še danes ime za politično organizacijo tega upora. »Ukvarjanje s preteklostjo« se v tem kontekstu seveda nanaša natanko na poskuse revizije zgodovine, v kateri so partizani stali na njeni pravi strani.

In to je hkrati tudi razlog, zaradi katerega se vsi, ki se imajo za takšne ali drugačne zagovornike narodnoosvobodilnega boja, ne bi smeli odreči preteklosti. Natančneje rečeno, ne bi smeli sprejeti govora, po katerem obstaja kategorični rez med partizansko preteklostjo in problemi sedanjega časa. Kajti sledeč tej pripovedi, je emancipacija stvar preteklosti, stvar, na katero v sedanjosti ni treba ali pa nemara ni vredno misliti. V tej konstelaciji bo revizionizem zmagal ne samo nad preteklostjo, ampak tudi nad sedanjostjo.

***

Walter Benjamin, nemški teoretik in kritik judovskega rodu, je poleti 1940, ko je bil na begu pred nacifašizmom, napisal spis »O pojmu zgodovine«, ki velja za njegov neuradni testament. Šlo je za njegov zadnji spis, ki ga je na begu iz Pariza proti Portugalski, od koder bi emigriral v ZDA, predal Hannah Arendt, preden je v Pirenejih storil samomor, s katerim je preprečil, da bi ga zajeli fašisti na španski strani meje. Historičnomaterialistični pojem zgodovine, ki ga Benjamin razvije v tem spisu, temelji natanko na prepričanju, da je boj za zatirano, potlačeno preteklost, za preteklost, ki vsebuje emancipatorni potencial, a jo poskušajo vladajoči izbrisati, natanko tisti element, ki nas mora orientirati v sedanjosti. Bolj natančno, osvoboditev v sedanjosti lahko poteka zgolj skozi ponovitev preteklosti: Francoska revolucija je za Benjamina ponovitev Rimske republike. A že ta primer jasno priča, da ne gre preprosto za ponovitev tistega, kar je bilo v preteklosti realizirano, temveč natanko za ponovitev nerealiziranega potenciala emancipacije.

Dediči in zagovorniki emancipatorne preteklosti, ki se v sedanjosti odrekajo emancipaciji, tvegajo ne samo izgubo preteklosti, temveč tudi sedanjosti.

Dom ali represija?

Saša Poljak Istenič

Študentski domovi so med epidemijo večinoma zaprti in samevajo; študentje bili edini, ki jim je bila v času epidemije odvzeta pravica bivanja v začasnem prebivališču. Študente pa je konec marca razburila tudi novica, da je uprava ljubljanskih študentskih domov predvidela dodatna sredstva za strožji videonadzor, povečanje števila varostnikov in ukinitev receptorskega dela študentov (dežurstva), ki je pomenil tudi znižanje stroškov bivanja v študentskem delu.

Študentje se sprašujejo, čemu zunanji nadzor … Ta namreč ne zagotavlja (občutka) večje varnosti, temveč kvečejmu občutek večje represije …

Protest št. 27

Anonimno

Ta petek – vsaj v Ljubljani – ne bo protestov na kolesih, pripravljajo pa se alternativne uporniške akcije. »Solidarno, odgovorno, neustavljivo.« 

Protest št. 23

Anonimen

Tokrat so protestniki sporočali, da nočejo vlade, ki laže, krade in dela za elite, zlorablja notranje informacije za bogatenje politikov, odpoveduje službe tistim, ki si upajo opozoriti na nepravilnosti, in bi za nedeljsko delo radi izkoriščali upokojence in študente.

Protest št. 22

Anonimen

Protestniki so tokrat – sočasno ob poteku interpelacije zoper Hojsa – zahtevali takojšnji odstop Hojsa, odstop vlade in predčasne volitve. Še vedno je glavna zahteva protestov transparentnost, demokracija in umik skorumpirane politikantske elite.

Protest št. 19

Anonimen

Narave ne damo za gradbeno jamo! Za ribe, za ptice, za delavske pravice!