Čeprav je danes pustni torek, ta prispevek ne bo o pustnih maskah in opravah, ampak o vsakdanjih oblačilih. Katarina Šrimpf Vendramin razmišlja o okoljskih in družbenih posledicah sodobnih oblačilnih praks.
Katarina Šrimpf Vendramin
V zadnjih letih se v javnosti vse pogosteje govori o tekstilu – ne zgolj v kontekstu mode in modnih smernic, temveč kot o simbolu sodobne potrošniške kulture in njenih okoljskih posledic. Vse pogosteje se sprašujemo, od kod prihajajo oblačila, kam gredo in kaj naš odnos do njih pove o nas samih.
Tekstilna industrija je eden največjih onesnaževalcev okolja – ogromna poraba vode, strupene kemikalije, emisije ogljikovega dioksida in mikroplastika iz sintetičnih vlaken so le nekateri vidiki te kompleksne zgodbe. Za izdelavo ene same bombažne majice se porabi ok. 2.700 litrov vode, kar zadošča za 900 dni pitne vode za eno osebo (Drew in Yehounme 2017). Pri barvanju in obdelavi tkanin se pogosto uporabljajo škodljive kemikalije, ki končajo v rekah in ogrožajo okolje, največkrat v državah z manj strogimi okoljskimi predpisi, kjer se stroški proizvodnje umetno znižujejo na račun zdravja ljudi in narave (Anguelov 2016, Thomas 2019).
Zahodna potrošniška miselnost je pripeljala tudi do izjemnega kopičenja oblačil. Čeprav večina porabi manj svojega dohodka za oblačila, kupujemo pogosteje in več kosov kot kdajkoli, predvsem zaradi zavajajočih popustov in hitro menjajočih se modnih trendov (Nordås 2004). Oblačila pogosto končajo v zabojnikih, pri čemer ne romajo v drugo rabo, kot si radi predstavljamo, temveč na velikanska tekstilna odlagališča v državah globalnega juga (Anguelov 2016: 109). Vsako sekundo na svetu na smetišče ali v sežigalnico roma za en tovornjak tekstila.
Slika 1: Razprodaja sezonskih kolekcij kot del ustaljenega cikla hitre mode (foto: Katarina Šrimpf Vendramin, 15. junij 2021).
Pojav hitre mode (t. i. fast fashion) v 80. letih 20. stoletja (Bhardwaj in Fairhurst 2010: 165–167) ni le pospešil porabe in razvrednotil oblačila, temveč povzročil tudi, da smo postopoma izgubili stik z njihovo proizvodnjo. Prekinile so se lokalne tekstilne verige in lokalna proizvodnja, s tem pa sta začeli izginjati tudi naša industrijska dediščina. Tekstilna industrija je bila v preteklosti eno ključnih gonil evropskega gospodarskega razvoja. Kdo se še spomni Mure, Rašice, Almire, Laboda in drugih slovenskih proizvajalcev, ki so zaposlovali cele generacije delavcev ter povezovali lokalna znanja, oblikovanje in proizvodnjo?
Tako kot drugod po Evropi je tudi slovenska tekstilna panoga po letu 2000 začela postopno propadati, predvsem zaradi liberalizacije trga in pritiska cenovno ugodnejše azijske konkurence (Bajuk Senčar in Logar 2024: 18–21). Medtem ko smo proizvodnjo preselili na druge celine, smo zanemarili lastne surovine. Volna, nekdaj temelj številnih regionalnih tekstilnih praks, danes pogosto ostaja neizkoriščena ali je celo obravnavana kot odpadek. S tem ne izgubljamo le materiala, temveč tudi znanje o njegovi predelavi ter potencial za razvoj krožnih, lokalno zasidranih tekstilnih sistemov (Šrimpf Vendramin 2024; Lambracht in Chilla 2024).
Slika 2: Brez lokalnih predelovalnih obratov breme primarne obdelave znova prevzemajo posameznice, ki volno perejo, sušijo in pripravljajo ročno. (foto: Katarina Šrimpf Vendramin, 24. april 2023).
Zadnja leta cenimo lokalno, ekološko in sledljivo hrano, gibanja za počasno modo, etične materiale ter trajnostne kolekcije majhnih in velikih znamk pa dokazujejo, da ti vidiki postajajo pomembni tudi pri tekstilu. Pogosti so pozivi k ponovni uporabi, nošenju že obstoječih oblačil in k razmisleku o dejanski potrebi po novih kosih. Ali smo pripravljeni spremeniti svoj odnos do oblačil tako temeljito, kot smo začeli spreminjati odnos do hrane, pa ostaja odprto vprašanje.
K tem spremembam ne doprinašajo samo ozaveščeni posamezniki, ampak tudi raziskovalne in druge organizacije, ki v sklopu mednarodnih in lokalnih projektov z raziskovanjem in povezovanjem kulturne dediščine, trajnosti in tekstilnih praks aktivno sooblikujemo pravičnejšo, krožno in lokalno usmerjeno tekstilno prihodnost. Tudi raziskovalci Inštituta za slovensko narodopisje smo s projektom AlpTextyles (program Interreg Alpski prostor) aktivno prispevali k spremembam na področju lokalnih tekstilnih proizvodenj. Dediščino alpskih tekstilnih ekosistemov smo razumeli kot izhodišče za premislek o sodobnih izzivih – od ponovnega vrednotenja lokalnih surovin do oblikovanja novih oblik sodelovanja med proizvajalci, oblikovalci, raziskovalci in skupnostmi.
Slika 3: Kapsulne kolekcije kot primer, kaj je mogoče ustvariti z lokalnimi viri in sodelovanjem (foto: Katarina Šrimpf Vendramin, 10. julij 2025).
Reference
Anguelov, N. 2016. The Dirty Side of the Garment Industry: Fast Fashion and Its Negative Impact on Environment and Society. New York: CRC Press.
Bajuk Senčar, T., in E. Logar. 2004. Textile industry in the Alps. V: K. Šrimpf Vendramin (ur.), Alpine textile heritage: An overview. https://doi.org/10.3986/9789610509042.
Bhardwaj, V., in A. Fairhurst. 2010. Fast fashion: Response to changes in the fashion industry. The International Review of Retail, Distribution and Consumer Research 20(1): 165–173. https://doi.org/10.1080/09593960903498300
Drew, D., in G. Yehounme. 2017. The apparel industry’s environmental impact in 6 graphics. Dostopno na: https://www.wri.org/insights/apparel-industrys-environmental-impact-6-graphics (dostop 16. 2. 2026).
Lambracht, M., in T. Chilla. 2024. Mapping Alpine wool: Production network, value creation, and footprint. https://doi.org/10.13140/RG.2.2.24415.93602.
Nordås, H. K. 2004. The global textile and clothing industry post the Agreement on Textiles and Clothing. Geneva: World Trade Organization. Dostopno na: https://www.wto.org/english/res_e/booksp_e/discussion_papers5_e.pdf (dostop 16. 2. 2026).
Šrimpf Vendramin, K. (ur.). 2024. Alpine textile heritage: An overview. https://doi.org/10.3986/9789610509042.
Thomas, D. 2019. Fashionopolis: The Price of Fast Fashion and the Future of Clothes. New York: Penguin Press.
