Vzdržnost

Prispevek prinaša razmislek o zaupanju v politične odločitve in zaupanju državljanom.

P. J.

Sprva kaos. Potem – trajalo bo, navaditi se na novo normalnost, poiskati v njej ne le preživetje, ampak tudi kakšno iskro živosti. Tretji teden – nova rutina, drobtine miru in osebno ukvarjanje z vzdržnostjo, sprejemanjem, dejstvom, da – ne vem marsičesa. Razen morda le še par stvari, ki pa jih najprej čutim in zato tudi vem. Denimo tega, da ne želim škoditi ne sebi ne bližnjim. Ogrožati kogarkoli. Da zato pristajam na marsikaj še do nedavna nepredstavljivega. Kot vsakdo.

A obenem v meni poganja kalček jeze, razočaranja: pregovorno pridni Slovenci – še pred tedni zato deležni tudi samoposmeha – smo se praktično čez noč prelevili v skupnost, ki ji je pridnost, ubogljivost nevprašljivo pozitivna vrednota. To danes napisati se zdi blasfemično. Čeprav si tudi sama ne želim, da morda potrebne bolniške postelje zmanjka ravno zame, še manj za mojega otroka ali starša. Želim pa si ju videti. V živo. Na razdalji, brez objema, zamaskirano, pripravljena, da razkužita vse, kar je bilo z mano v stiku. In sem daleč že od ideje zgledne hčere – karkoli že naj bi to pomenilo. In sta tudi ona dva daleč od idealnih staršev – karkoli že naj bi tudi to pomenilo. Vem pa, da je mama edina, ki od njiju obvlada nestacionarni telefon. Ne pametnega, ampak tistega na tipke. Za starejše. Vem, da sta razmišljala o internetu, da bi ga speljala do hiše, a da sta še vedno zadovoljna z okoli desetimi televizijskimi kanali in da jima Skype, Whatsup, videoklic in podobni izrazi ne pomenijo nič. In vseeno mi je – čeprav njima ni – da se bližata cvetna nedelja in velika noč. Ni mi pa vseeno, kaj naj bi mi bilo s tem v zvezi vzdržno. Ob vsem, kar mi že trenutno tako ali tako je.

Živita ne v sosednji občini, med nami jih je za dobro uro vožnje po avtocesti. Navajena sta skrbeti sama zase in ne potrebujeta (nujne) oskrbe. Vesela sem, da sta »za svoja leta« zdrava. In jima in sebi želim, da to tudi ostaneta. In ne sprejemam, da me drugi vnaprej prepoznavajo kot škodljivo, neodgovorno in nevarno. Da me definirajo kot morda čustveno nerazsodno in s tem nesposobno racionalnih odločitev in (samo)omejitev. Ker mi ne zaupajo. Da lahko – ne: da si želim delovati v svoje in dobro drugih – z distance, a z delovanjem. Tako, da me starša vidita, da parkiram avto, jima denimo pomaham čez cesto. Grem zanju pred tem v trgovino in jima vrečko s potrebščinami nekje pustim – čeprav, ja, gresta lahko tudi sama – a kdo in kaj s tem bolj tvega? Ne sprejemam, da se mi ne zaupa, da je najprej meni v interesu delovati v njuno in svoje dobro, da sem po treh tednih dovolj dobro zdravstveno podučena, kako naj to počnem. Da se mi ne zaupa, da ju s tem, da me z distance vidita ali pa samo, da jima pred vhodnimi vrati nastavim vrečko iz trgovine – ne ogrožam. Morda celo nasprotno: da jima dejstvo, da si želim delovati zanju (dobro), pomeni vsaj za nekaj časa tisto iskro, ki pomaga ohranjati živost, s katero si lahko drug drugemu pomagamo ohranjati živost. Delovati v dobro drug drugega. Nekateri pač nimajo dostopa do videokonferenc, živijo daleč stran, preživljajo iz dneva v dan – a komu, katerim skupinam je to lažje, katerim težje? Katere ta dirka vzdržnosti zaznamuje bolj, katere manj? In na kak pogled nase izvoljenih predstavnikov ljudstva vsak dan posebej pristajam sama – tak, da v meni vidi (le) potencialno nevarnost in mi ne zaupa – medtem ko naj bi jaz vsak dan posebej zaupala njim?

* Prispevek je bil najprej objavljen na spletni strani Zdravo Slovenija, ki jo je vzpostavila antropologinja dr. Katerina Vidner Ferkov. Objavljeno z dovoljenjem avtorja. Povezava na izvirnik: https://www.zdravo-slovenija.com/blog1/2020/3/31/vzdrnost.