Kdo je star in zmeraj mlad, enim predolg, drugim prekratek?

Vpetost v naravno in družbeno določen tek časa se zrcali tudi v jeziku. Najvztrajnejše družbene koncepte o času najdemo v folklornih oblikah, ki se prenašajo skozi generacije, na primer v pregovorih in ugankah. Naravni časovni cikli se odražajo predvsem v vremenskih paremioloških enotah oz. pregovorih (Bolje je volka v hlevu imeti, nego se v solncu o svečnici greti), medtem ko družbeno razumevanje časa lahko razberemo iz t. i. konceptualnih metafor, tj. metafor, ki v našem vsakdanjem jeziku omogočajo izražanje novih povezav (Kržišnik 2004), kot npr. čas je denar, kjer je koncept časa predstavljen na podlagi vrednosti denarja. Gre za človekovo sposobnost, da v jeziku eno pojmovno področje (čas) izrazimo v okviru drugega (denarja).
Prav v jeziku in prek konceptualnih metafor pa se pokaže tudi neenotno razumevanje, kako čas deluje oz. kaj čas vse je: lahko je linearen (Preteklost se nič več ne vrne) ali cikličen (Čez sedem let vse prav pride). Čas razumemo kot statičen pojav (Vse ima svoj čas) ali kot premikajoči se objekt (Preteklost se nikdar več ne vrne, Čas teče in nič ne reče; Kdo teče brez nog? – Čas; Pride, pri nas je in zopet gre; noben cesar in noben kralj ga ni videl niti slišal. – Čas). Čas razumemo tudi kot predmet z veliko vrednostjo (Čas je denar / zlato / najdražji biser; Kaj ni naprodaj za noben denar na svetu? – Zgubljeni čas), orodje (S časom tudi voda razje kamen; S časom se še čas obrne; Kolesa časa ni mogoče pognati nazaj, kaj šele ustaviti), kot živo bitje (Kdor ceni čas, tudi čas ceni njega, Čas ima močne obe, Čas celi rane; Kdo je najboljši zdravnik? – Čas) ali pa polje (Vsak čas ima svoje cvetke, Vsi svetovi prihodnosti so v semenu sedanjosti, Iz preteklosti raste danes).