Luka Kropivnik razmišlja o tem, kako se stroj pogovarja s strojem o skupnosti in prihodnosti skupnega bivanja.
Luka Kropivnik
Pred štirimi leti smo imeli v lokalnih skupnostih volitve, ob katerih se je, kakor je že običajno, razvila tudi živahna razprava na družbenih omrežjih. Ljudje so se prepirali, zagovarjali svoje kandidate, si kdaj napisali tudi kaj, česar si v živo verjetno ne bi upali izreči. Nekateri so bili duhoviti, drugi zajedljivi, tretji so pisali tako, da je bilo treba stavek prebrati dvakrat, če si hotel ugotoviti, kaj so sploh mislili. Toda med temi zapisi si pogosto prepoznal človeka. Ne po profilni fotografiji ali imenu, temveč po njegovem načinu izražanja. Vedel si, kdo piše, čeravno so se že takrat tudi na lokalnem nivoju pojavljali različni, lokalnemu poznavalcu popolnoma neznani profili. V pisanju ljudi pa si prepoznal značilne besede, nerodne stavke, domače izraze, včasih celo napake. Za objavo je stal nekdo, ki si ga naslednji dan lahko srečal v trgovini, in jasno ti je bilo, zakaj so nekateri izpusti samoglasnikov popolnoma primerni glede na lokalno govorico.
Slika 1: Posnetek spletne strani Državne volilne komisije – Lokalne volitve 2026
Štiri leta pozneje imam ob prebiranju predvolilnih objav vse pogosteje občutek, da spremljam pogovor stroja s strojem. Kot bi nekdo v ChatGPT ali katerega od drugih velikih jezikovnih modelov vpisal, naj pripravi odločen, vendar spoštljiv odziv na kritiko, naj poudari transparentnost, odgovornost, sodelovanje in skrb za občane. Čez nekaj sekund dobi besedilo, ki mu na prvi pogled ni mogoče očitati skoraj ničesar. Razen tega, da v njem ni nikogar, v primeru oblikovanja fotografij pa, da je morda na fotografiji kdo več.
Ne trdim, da je mogoče iz samega besedila zanesljivo ugotoviti, ali ga je napisala umetna inteligenca. Tudi ljudje pišemo slabo, uporabljamo obrabljene fraze; sam se včasih v besedilih tako ponavljam in kopičim verige odvisnikov, da se tudi sam izgubim v svojem toku zavesti. V nekaterih današnjih zapisih pa se vedno bolj kopičijo jezikovne značilnosti, ki jih poznamo iz strojno ustvarjenih besedil. Dolgi pomišljaji, skoraj obredno naštevanje vrednot, ponavljajoče se konstrukcije in stavki, v katerih nam avtorji vztrajno pojasnjujejo, česa ne bodo počeli, namesto da bi povedali, kaj pravzaprav nameravajo narediti. Seveda to ni nič novega, že pri državnozborskih volitvah smo imeli odličen uvod v to, kaj pomeni pisanje programov z umetno inteligenco. Zdaj so te volitve dobile svoje nadaljevanje: vsak dan lahko spremljamo, kaj pomeni priprava objav z umetno inteligenco tako v oblikovnem kot tekstualnem smislu. A na lokalni ravni je to vendarle drugače, vsaj v manjših občinah praviloma poznaš človeka, ki zadevo napiše in jo obelodani na svojem spletnem zidu.
Če razna besedila ob lokalnih volitvah pogledamo skozi lečo literarne teorije – pa ne zato, ker bi jim pripisovali pretirano ali sploh kakršnokoli literarno vrednost – je posebej priljubljena antiteza. V zadnjem času je očitno postala skoraj obvezna sestavina politične komunikacije. »Kritika ni napad. Drugačno mnenje ni sovraštvo.« Ali pa: »Ne zato, da bi /…/, temveč zato …« In še: »Moj cilj ne bo /…/, temveč …« Takšni stavki so na prvi pogled imenitni. Zvenijo premišljeno, odločno in skorajda državniško. Dokler ne opaziš, da jih lahko brez večjih sprememb pripišeš kateremukoli kandidatu v katerikoli slovenski občini in da gre za nenavadne – lahko bi rekli instantne – izjave. Lahko bi jih napisal županski kandidat, kandidat za občinskega svetnika ali pa komercialist v podjetju, ki se opravičuje zaradi zamude pri dostavi hladilnika.
Antiteza je sicer povsem spoštovanja vredna retorična figura. Poznamo jo že iz antičnega govorništva. A če je vsaka druga misel zgrajena na obrazcu »ne to, ampak ono«, postane nekoliko utrujajoče. In ko temu dodamo še vedno enako zaporedje besed, kot so sodelovanje, povezovanje, spoštovanje, odgovornost in transparentnost, dobimo besedilo, ki je tako pravilno, da postane skorajda sumljivo. Nihče se ne zmoti, nihče ne tvega nerodne formulacije, nihče ne pove ničesar, kar bi lahko koga resnično presenetilo. Besedilo je, bi lahko rekli, speglano do te mere, da postane dolgočasno. Mogoče pa so ravno napake in nerodne domislice v besedilu tiste, ki dajejo besedilu človeški pridih.
Slika 2: Stroj na delu. Zamenjajte ime Ribnica z imenom svoje občine …
Morda bi morali poseči še po drugi literarni figuri, oksimoronu – duhovitem nesmislu, ki združi dve na videz nezdružljivi stvari. Kaj je namreč bolj nenavadnega od osebnega političnega sporočila brez osebnega glasu? Človek se predstavlja volivcem, toda govori z besedami, ki bi jih lahko sestavil stroj za kogarkoli drugega. Če to ni vsaj nekoliko duhovit nesmisel, kaj drugega bi to lahko bilo?
Seveda nikakor nisem a priori proti uporabi orodij umetne inteligence. Če nekomu jezikovni model pomaga odpraviti slovnično napako, urediti predolgo poved v tujem jeziku ali pregledneje predstaviti program, v tem ne vidim težave. Ta nastane takrat, ko tehnologija ne popravlja več človekovih besed, ampak začne namesto njega oblikovati tudi njegov javni značaj. Kandidat ne govori več tako, kot razmišlja, temveč tako, kot mu računalnik predlaga, da bi moral razmišljati človek na njegovem položaju in v njegovi trenutni situaciji. In v tem segmentu postane lokalni nivo še posebno zanimivo področje za opazovanje.
Črna na Koroškem je marsikomu znana predvsem zaradi poplav pred tremi leti, za nas domačine pa nikakor ni anonimno velemesto. Ljudje se poznamo, poznamo pa tudi naše razlike, zamere in posebnosti. Prav zaradi tega je toliko bolj nenavadno, ko lahko pred volitvami beremo besedila, ki so videti, kot bi jih sestavila ista pisarna za odnose z javnostmi. Nekdo je neposreden, drugi previden, tretji rad dolgovezi. To nikakor niso slabosti. Tako pač ljudje govorimo tudi na pošti ali ko se srečamo pri Senici na kavi. In prav v teh razlikah je nekaj dragocenega. Včasih je zatipkana črka, nekoliko neroden stavek ali nepričakovana opazka veliko bolj prepričljiva od popolnoma zglajene objave, v kateri se vsaka poved konča z novo razglasitvijo spoštovanja, odprtosti in sodelovanja. Včasih bi človeku najraje rekel, naj že enkrat neha razlagati, kako zelo spoštuje drugačna mnenja, in na konkretno vprašanje preprosto odgovori.
Ob tem se odpira še zanimivejše vprašanje. Če nekdo potrebuje stroj, da namesto njega ali nje oblikuje prepričljiv politični nastop, kako bomo vedeli, katere misli so v resnici njegove ali njene? Seveda je mogoče imeti dobre zamisli in biti slab pisec. Mogoče je tudi odlično pisati in slabo voditi občino. Toda politična komunikacija vendarle nekaj pove o človeku, ki želi zastopati druge. Pokaže, kaj ga razjezi, česa ne razume, kje se je pripravljen izpostaviti in ali zna odgovoriti na vprašanje, ki ga ni pričakoval.
Zanimivo bo tudi videti, kako bomo takšno komunikacijo brali čez štiri leta. Bomo v objavah iz leta 2026 sploh še lahko prepoznali njihove avtorje? Ali bomo našli predvsem zbirko zgledno oblikovanih stavkov o boljšem jutri, odprtem dialogu in odgovornem odločanju, ki bodo formulirane po identičnem obrazcu v Črni na Koroškem, Beltincih, Metliki in Piranu?
Pred štirimi leti smo na Facebooku včasih prebrali kakšno neumnost, ki jo je napisal človek. Danes lahko preberemo zelo lepo napisano neumnost, pri kateri niti ne vemo več, kdo jo je zares sestavil. In če me kdo vpraša, katero imam rajši, se mi zdi odgovor preprost: pri prvi vsaj vem, s kom se pogovarjam.
Omenjeni kraji v besedilu so izbrani popolnoma naključno.
