Manca Filak razmišlja, kako lahko razumemo vsakdanjik skozi oči lokalne filmske produkcije.
Manca Filak
V filmu Kronika poletja iz leta 1961 sta vizualni antropolog Jean Rouch in sociolog Edgar Moren v maniri francoskega cinéma vérité (filma resnice) po ulicah Pariza spraševala ljudi, ali so srečni. Film je v ospredje postavljal vprašanje (filmske) resnice, ki jo je razumel kot relacijsko in subjektivno, pri čemer je kamera provocirala in razkrivala nastanek filma (Loizos 1993: 6, 56–57).
Nepovezano s Kroniko poletja, a v podobni maniri kronike počutja v nekem kraju (in času), je daleč stran od velikega Pariza, v Ilirski Bistrici, leta 1996 nastala prva Puš Bura, 20-minutni film v režiji Produkcije Sokolski dom: društva za filmsko, avdio in video kulturo (PSD), ki je od konca 80. let 20. stoletja delovala v prostorih Sokolskega doma. Puš Bura: Kaj praujo ljdje sz Bistrce in od drgdi je bil prvi narativni poskus filmske ustvarjalnosti PSD, ki je nastala kot odgovor na filmske delavnice JSKD pod mentorstvom fotografa Joca Žnidaršiča. Člani produkcije so bili konec 80. in začetek 90. let aktivni v avdiovizualni produkciji. Med drugim so snemali dogajanje in koncerte v Mladinskem klubu Nade Žagar (MKNŽ), montirali videospote za glasbene skupine, opremljali koncerte ter izvajali tudi nekoliko bolj eksperimentalne, umetniške in provokativne avdiovizualne projekte, ki so naslavljali različne (mdr. tudi ekološke) tematike. Če filmski amaterizem označuje dejavnosti, povezane s filmsko produkcijo, ki ni komercialna ali profesionalna (Peče 2009: 135), bi člane PSD lahko razumeli kot organizirane amaterje – kot organizirano skupino ljudi, ki se s tem poimenovanjem tudi poistoveti. Podobno raziskovalka Hanna Stein amaterske filme prepoznava kot primeren avdiovizualni vir za raziskovanje praks kolektivnega in individualnega spomina (Stein 2023: 395–416).
Kakšne podrobnosti in zanimivosti dojemanja vsakdanjika v majhnem mestu je filmska kamera v rokah članov PSD zabeležila leta 1996? Vzpostavitveni prizor Puš Bure se začne s kadri divjine nad Ilirsko Bistrico. Prizor nas v maniri GoPro posnetkov z glave – ki so postali aktualni šele mnogo let pozneje – ponese s smučmi z zasneženega Snežnika do slapu Sušec v center mesta. Da je bil stari del mesta nekoč zaznamovan s številnimi mlini in žagami, se izkaže za pomemben leitmotiv tudi v poznejših reprizah Puš Bure. Prvi del filma odpre eksperimentalen vizualni komentar, ki ga spremlja elektronska glasba; menjavajo se eklektični prizori iz mesta in okolice, kot so ruševine, pustni karneval, nekdaj delujoč olimpijski bazen v parku, divjina, onesnaženost in utripajoč napis NO COMMENT. V drugem, dokumentarnem delu filma pa spremljamo člana PSD po različnih delih mesta, ko sprašuje naključne mimoidoče relativno enostavno vprašanje: »Kakšno se vam zdi življenje v Ilirski Bistrici?«
Slika 1: Puš Bura 1: https://www.youtube.com/watch?v=OUHHiXF7NPQ
Odgovori na to vprašanje so konkretni. Življenje v Bistrici je »zahojeno«, za kar je kriva predvsem mladina, ki nič ne dela. To utrdijo izjave, kot so »kriza«, »jouko na nuli«, »dobesedno nč«, »srednja žalost«, »spalno naselje«, »en relaksiran drekec«, »sej vidiš« in »ne vem«. Kritika sogovornikov in sogovornic je – razen na mlade, ki »prinašajo mglo« – usmerjena tudi na policiste, ki »provocirajo, šikanirajo in kasirajo«. Veliko idej, kaj bi spremenili ali izboljšali v svojem mestu, sogovorniki nimajo, slišimo pa predloge, kot so disko, »več akcije« in več prostorov za mlade. Pomenljivo je, da je velik del gradiva v filmu posnet na takrat še delujočem lokalnem smučišču Sviščaki pod Snežnikom. Prebivalci in prebivalke smučišča sicer v svojih izjavah ne omenjajo, zadovoljni so predvsem z bližino morja (Reke) in lokalnim klubom MKNŽ. To nakaže tudi zaključni prizor filma v prostorih kluba, kjer spremljamo koncert ameriške hardcore punk skupine D. I. Da se ameriški bend ustavi v majhnem mestecu na periferiji, seveda ni samoumevno in nakazuje na pomembno vlogo ilirskobistriškega MKNŽ-ja na slovenski klubski sceni.
Petnajst let po njenem nastanku je Puš Bura leta 2011 dobila svoj hommage: Puš Bura: Kakšno se vam zdi življenje v Ilirski Bistrici (1996–2011)? Z nostalgičnim pogledom na 90. leta je Puš Bura 2 nadaljevala (družinsko) tradicijo PSD, predvsem pa je na novo utrdila pomen prvega filma za lokalno prebivalstvo. Puš Bura 2 delno ohranja estetiko svoje predhodnice, predvsem z uporabo zumiranj in glasbe, a se pristop filma za razliko od prvega oddaljuje od eksperimentalne forme v dokumentarno smer. Dvakrat daljši kot prvi, torej 40-minutni film se tako začne z vložki prve Puš Bure in vzporednimi posnetki vožnje po centru mesta mimo »placa« (starega mestnega jedra) vse do Sibirije, kjer na eni strani opazujemo posnetek iz leta 1996, na drugi pa posnetek iz leta 2011. Puš Buro 2 z vprašanjem »Kakšno se vam zdi življenje v Ilirski Bistrici?« odpre isti sogovornik kot pred toliko leti.
Slika 2: Puš Bura 2: https://www.youtube.com/watch?v=0WMxmMzunTg
Repriza Puš Bure je neke vrsta reportaža življenja na periferiji, kronika bežnega trenutka v času, ki odstira širše družbene procese. Te lahko preslikamo na številne majhne kraje po Sloveniji: odhajanje mladih, oddaljenost od centra države, slabe prometne povezave, pomanjkanje delovnih mest. Sogovorniki in sogovornice leta 2011 bolj konkretno predstavijo razmere življenja v mestu in njegovi bližnji okolici. Vsakdanje življenje ni več deklarativno slabo, a še vedno ni najboljše. Za prebivalce je doprinos k življenju v Bistrici prisotnost Gimnazije, ki vsaj za nekaj let zadrži mlade, več kulturnega dogajanja, lepa narava in MKNŽ (čeprav z domnevno monotonim dogajanjem). Seznam stvari, ki prebivalce motijo, je zelo dolg, a izredno artikuliran. Za mlade, ki odhajajo, se skoraj množično izseljujejo ali dnevno migrirajo, ni zaposlitev. Vse »gre via«: v Postojno, Ljubljano ali drugam. Prevelika oddaljenost, primanjkljaj gospodarstva, slabe prometne povezave in posledična zaprtost vplivajo na to, da se življenje označuje kot »pušinava«, kar se še potencira z izjavami, kot so »puno se pije« in »u Bistrci zna bit življenje težko, smrt zna bit malo lažja«. Ni dovolj športnih aktivnosti, parkov, plesa in gledališča, uničen je mestni bazen, za mlade ni perspektive, vse, kar še je, so oštarije. Lokalno smučišče Sviščaki, ki ga vidimo v prvem filmu, je ravno v času druge Puš Bure prenehalo obratovati. Takratni župan Ilirske Bistrice svoje mesto označi kot najlepše mesto na svetu, čeprav »taku zabačenega kraja« bojda že dolgo ni videl. Da so tovrstne izjave iz Puš Bure 2 s časom postale del lokalne folklore, nakazuje tudi število ogledov na kanalu YouTube, ki je preseglo število 26.000.
Lahko rečemo, da se je v času od prve (leta 1996) do tretje Puš Bure (ki je bila posneta leta 2026) zgodilo veliko, a da življenje v majhnem mestu nemoteno teče naprej. Medtem ko imajo številna mladinska prizorišča težave z ohranjanjem avtonomnih prostorov za mlade, je MKNŽ bolj aktiven kot kadarkoli prej. Produkcija Sokolski dom je v zametkih aktivna zaradi posameznih članov, njihov fizični prostor pa je v stavbi Sokolskega doma postal tudi nov galerijski prostor GAP. V tem kreativnem zanosu je mladina v sklopu praznovanja 60. obletnice delovanja MKNŽ pripravila Puš Buro 3, ki so jo zaradi dolgoletnega angažmaja v PSD posvetili Marku Gorišku. Kot so izpostavili sami, se filma avtorji in avtorice niso lotevali zaradi zanimanja za sam filmski medij, kot je bilo to značilno za njihove predhodnike in člane PSD, ampak so ga razumeli kot ulično kroniko življenja v svojem mestu, predvsem pa kot odgovor na pomembno, tudi identitetno vlogo filma v lokalni skupnosti. Film se z estetiko garažne produkcije (tresoča se kamera, slabša resolucija, namerna uporaba šuma v sliki) odpre s podobnimi kadri kot prejšnje Puš Bure: ostanki mlinov in žag, potok Bistrica, mestni park. Najdaljša od vseh, slabo uro dolga Puš Bura 3 sogovornikom in sogovornicam po mestu postavlja podobna vprašanja: »Kakšno se vam zdi življenje v Ilirski Bistrici?« in »Je v občini dovolj poskrbljeno za kulturo in šport, da bi mladi ostali?«
Slika 3: Buš Bura 3: https://www.youtube.com/watch?v=PDYBziucbiE
Je v vsakdanjem življenju v majhnem kraju sploh kaj drugače kot pred 30 leti? Sogovorniki in sogovornice na prvo žogo odgovarjajo relativno podobno: bodisi ničesar ni bodisi je vsega premalo. Veliko več je športa v mestu (največ košarke), klub MKNŽ je še vedno osrednji prostor za mlade, nekoliko več pa je eksplicitnega omenjanja alkohola. Avtorji filma v tretji Puš Buri postavljajo več podvprašanj o dojemanju vsakdanjega življenja: »Kaj dela ‘Bistrc’ posebno in kaj bi lahko bila edinstvena ‘bistrška kultura’?« Med drugim jo dela posebno bližina Snežnika, tovarna Lesonit in MKNŽ, bližina morja in meje s Hrvaško: »Greš po ribe al pa, če nečš rib, greš po krompir na Bukovco.« A iz odgovorov se kažeta tudi dva druga uvida. Za razliko od Puš Bure 2 sogovorniki in sogovornice tokrat nimajo veliko idej, kaj bi lahko spremenili na bolje – sami ali drugi (npr. občina). Med redkimi konkretnimi predlogi so kamp na bližnjih jezerih Klivnik in Mola, več športnih poti, vnovična vzpostavitev zasutega bazena, McDonald’s, prestavitev bankomata. Kljub še vedno številnim negativnim pogledom na življenje v mestu tokrat ljudje nočejo sprememb oziroma hočejo živeti v svojem mestu ravno zato, ker je tu vse, »tako ku mora bt«. Medtem ko se širša družba, v kateri živimo, in način življenja zdita neobvladljiva, se življenje v majhnem mestu zdi varno ravno zato, ker se ne spreminja, je poznano in predvidljivo. »In kaj česte še jmt?«
Če je Kronika poletja zaznamovala filmske pristope v dokumentarni tradiciji in odprla vprašanja (filmske) resnice v dokumentarnem filmu, je Puš Bura zaznamovala predstavo o vsakdanjiku na periferiji in odprla možnosti razumevanja življenja v majhnem mestu. Vsi trije filmi so pomemben mejnik v času, saj so nastali v prelomnih obdobjih: 1996 – obdobje po osamosvojitvi, 2011 – obdobje v času finančne krize in 2026 – obdobje popolne negotovosti in polikriz. Vsi trije imajo tudi svoje kvalitete, ki so bodisi stilistične (npr. eksperimentalni pristopi prve Puš Bure), dokumentarne (druga Puš Bura kot hommage prvi) ali vsebinske (Buš Bura 3 kot primer raziskovalnega potenciala in identitetnega elementa teh filmov). Skupaj Puš Bure tako ne predstavljajo le dragocenega pričevanja o življenju na periferiji, temveč tudi filmsko kroniko časa, v kateri lokalna amaterska produkcija omogoči prostor kolektivnega spomina, identitete in specifičnega razumevanja časa in družbe, v katerem oziroma kateri živimo.
Reference:
STEIN, Hanna
2023 Heroes from the Past and Harbingers of the Future: Yugoslav History Politics in and through Amateur Film Practices. V: Postwar Amateur Film Practices in a Transnational Perspective, ur. Hanna Stein, Renée Winter in Heidrun Zettelbauer. Zeitgeschichte 50 (3): 395–414. Göttingen: V&R unipress. https://doi.org/10.14220/9783737015684.395
LOIZOS, Peter
1993 Innovation in Ethnographic Film: From Innocence to Self-Consciousness, 1955–85. Manchester: Manchester University Press.
PEČE, Miha
2009 Organizirani filmski amaterji v Ljubljani. V: Prestolnica v medkulturnem dialogu in filmskih podobah : zbornik znanstvenih in strokovnih razprav, ur. Breda Čebulj Sajko, 135–142. Ljubljana: Slovensko etnološko društvo.
Filmografija:
Puš Bura: Kaj praujo ljdje sz Bistrce in od drgdi. 1996, Ilirska Bistrica. Produkcija Sokolski dom, VHSC, 20 min. Avtorji: Marko Gorišek, Marko Seketin, Frane Dovgan, Miloš Barbiš.
Puš Bura: Kakšno se vam zdi življenje v Ilirski Bistrici (1996-2011)? 2011, Ilirska Bistrica. Produkcija Sokolski dom, DV, 40 min. Snemanje in montaža Žiga Gorišek.
Puš Bura 2026. 2026, Ilirska Bistrica. Produkcija MKNŽ, HD, 53 min. Avtorji: Luka Hreščak, Eva Česnik, Tadej Morano, Lovro Bizjak, Aneja Volk.
