Zapis prinaša nadaljnje utrinke iz življenja upokojenke v Ljubljani med ukrepi proti koronavirusu.
I. T.
Četrtek, 23. april 2020
Zgodaj, le nočna lučka sveti. Ura je skoraj 5.00. Vstanem in zavijem v kopalnico, potem pa telovadba. Dve vaji joge kakor vsako jutro. Da bom dobre volje zakorakala v nov dan.
Sonce je še pred 6.00 razsvetlilo pokrajino. Odprla sem balkonska vrata, odprla tudi okno v jedilnici in napravila kratek prepih. Svež jutranji zrak je napolnil stanovanje. Narava je tako lepa. Vendar z virusom tudi nevarna.
Šla sem v kuhinjo in si natočila skodelico kave. Vso srečo, sem si rekla in popila požirek kave. Mar s kavo spodbujam svoje polje sreče?
Če bi se dalo, seveda, bi tudi jaz posejala same dobre stvari, koronavirus pa oplela in izpulila. Toda življenje ni le polje, kjer bi imeli vse dobro vedno pri roki. Nekateri pravijo: življenje je borba. Ja, zadnje čase je življenje borba s koronavirusom.
Ostajam doma, prakticiram socialno izoliranost. Ohranjam zdravje, upam, tudi tako, da le telefoniram in po telefonu večinoma vse opravim in sporočim.
V življenju se vse spreminja. S spremembami prepoznamo čas. Zdaj je v ospredju telefon, računalnik, zraven pa še veliko podrobnosti. Sprememb se kar malo bojim. Zdaj jih je precej. Vprašam se, kaj še prepoznam v času, katere spremembe?
Digitalno stopa v ospredje. Moja osnovna orodja, kot je e-mail, so, žal, preskromna. Morala se bom modernizirati. Pa bo več sreče. Taksija, kot mnogi, še ne potrebujem. Tudi upokojenskih prevozov ne uporabljam. Prihaja doba elektrike. Zelo drag šport, če pomislim, da bo treba zamenjati avto in še mnoge reči. Sreča ob spremembah je odvisna tudi od prihrankov.
Vsa stvar s srečo ni preprosta. Vsak med nami si jo rad zasluži in misli, da se vsakemu med nami godi tako, kot si ta pač zasluži. Imeti pravico do sreče?
Sreča je čast, ki si jo pridobimo z delom in si zaslužimo priznanje. Sreča je moč, ki jo podeljujemo drug drugemu s službami. In nekateri ljudje si zaslužijo čast s svojim požrtvovalnim delom. Izpostavljajo sebe, v koronačasu, da pomagajo drugim.
Znotraj–zunaj, živo–neživo, majhno–veliko, grdo–lepo. Pari. Če je človeku zdaj par tehnologija, kakor sta telefon in računalnik, si naravo vedno bolj prilagajamo in se krepimo.
Človek mora biti trden kakor skala, ob katero butajo valovi, so rekli. Skala in morje sta dve skoraj večni stvari. Nepremični pod soncem dolge milijone let. Človek pa je živ, lahko se premakne, lahko se spremeni. Res je, lažje je obvladati sebe, težko je obvladovati zunanje dogodke in naravo. Kako obvladujemo zunanje dogodke, naravo?
Vidim, da urejenost življenja s predpisi pripomore k obvladovanju virusa. Koronavirus bo premagan, našli bodo cepivo. Sreča, varni bomo pred virusom. Zdravje je sreča, le okolje nam še dela težave.
Sobota, 25. april 2020
Vse se enkrat začne. Takrat na začetku poti postavljamo hišo, zgradimo še garažo, opremimo sobe in kuhinjo. Ustvarimo dom. Potem z leti popravljamo, ker se tehnologija in navade bivanja spreminjajo.
Vse jemljemo iz narave. Naravo že ogrožamo. Narava nam je vrnila udarec, prišel je virus. Mali drobni lik narave nam ogroža zdravje. Kako se je v trenutku razmahnil širom sveta!
Nekoč, pred šestdesetimi leti, smo imeli antene na strehah. Lovili smo signale za televizijo. Zdaj pa imamo računalnik z internetom, ki v gotovost doma prinaša negotovi svet koronavirusa, z vsemi zgodbami ljudi. Signal nam daje tudi internet. Bodimo zdravi, nam pripoveduje. Varujmo sebe in naravo. Povezujmo se v razdalji.
Dom nam ponuja še tretjo možnost. Sliko. Med drugim tudi sliko narave, katere del smo. Če to veliko sliko gledamo od daleč, se nam zdi, da je vse v enem okviru. Da je vse isto in vse sodobno, da spada vse skupaj in tvori celoto.
Če pa se sliki približamo, opazimo posamezne poteze, ki so številne in različne in si md sabo niso podobne. Tedaj ujamemo detajle in posebnosti, ki se zdaj spreminjajo.
In tako zadnje čase večkrat opazujem veliko sliko narave in jo gledam zdaj od blizu, zdaj od daleč.
Vprašam se, od kod nenadoma virus, tako strašen za človeka.
Pogled od blizu kaže naravo kar spremenjeno. Prazne ceste, prazne obale, opustele gore. V mestu pa prazne klopce, redke sprehajalce na promenadi, nepogrnjene mize uličnih kavarn. Prej živahni detajli so zdaj brez ljudi, opusteli in prazni.
Gledam naravo tudi od daleč. Slika se zdi kot umita, spočita, ker smo se ljudje umaknili v domove. Spremenili smo svoje navade. Avtomobili so redki, letala na tleh. Ni več črt letal po jasnem nebu. Zrak je čistejši.
Do zdaj smo se ljudje veliko posvečali svojim čutom. Doživljali smo svet iz prve roke. Hiteli križem kražem povsod okrog. Umetnost življenja je preplavila svet. Milijone potez, naglih, počasnih, vse vprek se je slikalo po platnu narave.
Spremenimo se. Glejmo svet od doma. Izkoristimo možnosti sodobne tehnike. Zdaj gre za umetnost preživetja, za osnovno podobo sveta. Pojdimo na začetek poti, pojdimo domov.
Mali virus tam nekje iz daljne dežele nas je presenetil, nas prestrašil, močno ogrozil. Vem, da ga bomo premagali. Skupaj smo močnejši.
Dnevnik upokojenke št. 1
