Avtorica se sprašuje, kako čas korone doživljajo umetniki, kiparji, pisatelji, saj so se z ustavitvijo javnega življenja ustavili tudi njihovi načini za prodajo, uveljavitvev in prepoznavnost.
Polona Wallas
V začetku marca je izšel moj prvenec kratkih zgodb z naslovom Ko se odločim, je poletja konec. Izdati knjigo je bila moja dolgoletna želja. Končno me je neko mrzlo jutro poklical založnik Samo Vadnov in predlagal, da se dobiva, saj je knjiga pravkar prišla iz tiskarne. Bila sem nestrpna, malce živčna, knjigo sem želela takoj videti. Dogovorila sva se za leteči štart med enim in drugim opravkom in bil je tako prijazen, da je prišel v BTC. Trenutek ne bi mogel biti bolj neprimeren in čisto v mojem hektičnem slogu sem porinila “rojstvo” knjige v urnik odmora za malico in med številne naloge za korporacijo. Tako sva na parkirišču fitness stavbe, pod kričečimi napisi velikih oglaševalskih panojev, stala jaz in moj založnik, med nama pa novorojenka – knjiga.
Založnik mi je čestital in mi jo izročil. Knjiga je bila mehka, topla, z malce zvitimi stranicami je delovala tanko in krhko. Mešanica občutkov je bila popolna, v meni je še vedno tletla jeza nad najstnikom, ki sem ga deset minut nazaj vpisovala v fitness, saj je “izprosil” plačevanje predrage mesečnine, ali pa sem bila pravzaprav jezna nase, da mu nisem postavila meje, in navdušenje nad tem, da sem tisti trenutek postala avtorica knjižnega prvenca in malo tudi pisateljica.
Seveda sem se dogovorila za predstavitev knjige. Matko, lastnik legendarnega Daktarija, je privolil, da je dogodek pri njem, pripraviti sem morala plakate, poslati vizualije, določiti moderatorja, glasbo. Še teden dni pred “lockdownom” sva se šalila, da vse skupaj spominja na Jugoslavijo, ostajamo doma, družimo se samo še v lokalih in na domačem vrtu, večje prireditve pa so prepovedane. “Počakajva še par dni,” je rekel Matko, nato pa sem na njegovem Facebook zasledila, da je tudi Daktari čez noč zaprl vrata. Postalo mi je jasno, da predstavitve ne bo. Prodala sem nekaj izvodov, pospravila ostale in se še zadnjič pogovorila z založnikom. Z novinarko Petro, ki bi morala pripraviti pogovor, sva odšli na na Šmarno goro, objavili skupno fotografijo na FB, pod katero so že tleli komentarji o socialnem distanciranju. Na tak način sem zaključila projekt, ki se je rodil v obdobju, ko so se knjižnice in knjigarne zaprle. Lahko rečem, da je knjiga izšla? Da in ne. Knjiga obupno potrebuje prihodnost, možnost njenega življenja je na knjižnih policah in v rokah bralcev – to je seveda končni cilj. Pandemija mi je vzela predstavitev knjige, namesto tega me je začelo skrbeti za založnika, ali mu bo uspelo dobiti vloženi kapital nazaj.
Moja prijateljica Mojca Fo spet slika. Izdala bo kolekcijo slik Korona, kjer v prečudovitih modrih in rumenih barvah slika nebo, v njem pa hiške, oblake, mačke in prince, ki letijo vsak na svoj konec. Medtem ko se nam politiki črnogledo javljajo iz prihodnosti, je ona tista, ki ta trenutek prevaja lepši in pravljični svet na platno; kot na primer dežnik, pod katerim se bomo ubranili korone, maček, ki v varnem zavetju majhne hiške bere in ne pozabi, da je bil svetovni dan poezije. Umetniki namreč ne pozabijo, da obstajajo vsebine, ki so sicer zdaj – zaradi pandemije – izgubile svoj glas.
Ko smo v marcu začenjale njen slikarski tečaj, nam je uspelo le eno skupno srečanje. Pred nas – tečajnice – je Mojca postavila bel list. Risale smo miže, navodilo je bilo z eno potezo narisati obraz ženske. Smejale smo se našim risbam, kjer so oči štrlele ven iz obraza, nos pa je visel nekje pod brado. “Vadimo sproščenost,” je rekla Mojca Fo, “ni pomembno, kaj narišete, pomembno je izražanje in ustvarjanje.” Na drugo snidenje v Narodni galeriji nas je prišla zgolj polovica tečajnic. Strah se nam je že zalezel pod kožo. Sprehodile smo se po praznih dvoranah Narodne galerije, bil je to zadnji dan odprtja, v ponedeljek so se vrata vseh kulturnih ustanov zaprla. Tečaj je nato potekal virtualno, a pristnega stika ni mogel nadomestiti. Z razglasitvijo epidemije so se številne ustvarjalke in ustvarjalci znašli v stiski. Z ustavitvijo javnega življenja so marsikateri dogodki odpovedani, razstave, srečanja in druge oblike, ki so pomagale ustvarjalcem pri prodaji, uveljavitvi in prepoznavnosti. Protikoronski zakon pa prinaša dodatne negotovosti in ne povsem posrečene poskuse ublažitve.
Medtem pa je moja kuhinja postajala vse bolj podobna raztreščenosti pisalniških in šolskih pripomočkov. Vidim peresnico, liste, kupe zvezkov in i-pad, s katerega otroka prepisujeta naloge. Če ju vprašam, kakšen se jima zdi “koronačas”, sta navdušena. Všeč jima je, da sta veliko doma. Uživata v nalogah, kadar znata, in zahtevata mojo pozornost, kadar jima ne gre. Takrat se ne ozirata, ali mamica govori s kolegi iz Avstrije ali s Hrvaške, objestno prekineta pogovor in zahtevata, da jima pomagam. Na trenutke se počutim popolnoma izčrpano. Služba zahteva veliko, po nekaj urah sedenja me začne boleti vrat, nato hrbet. Zvijam se, monitor je premajhen in prenizko. Vendar se imam za priviligirano. Imam službo in danes sem dobila plačo.
Tudi kiparka in ustvarjalka nakita Dalija Sega te dni ustvarja. Ko jo vprašam, kako ji gre posel, je previdna. Ima nekaj naročil za nakit v srebru, saj rojstni dnevi zahtevajo večjo iznajdljivost in se nakita ne more kupiti v trgovinah, ki so odprte. Tako dobiva nekaj naročil in je optimistična. Vendar je jezna na protikoronski zakon, prodaja nakita ima svojevrstno dinamiko in mesec februar je najbolj mrtev mesec za prodajo. Nakit se kupuje in naroča marca, aprila, maja, ko postanejo poroke realnost in je organizacija v zamahu. Težko bo namreč dokazala, da je meseca marca zaslužila manj od februarja. Strah jo je in pravi, da zakon ni prilagojen umetnikom, marsikdo je vezan na projektna dela, ki se izplačujejo za nazaj.
Pravkar je začela z novo kolekcijo nakita, poslala mi je fotografijo prvega izdeleka in v njem sem lahko prepoznala silhueto ženskega telesa, zakrito v sloje srebra. “Pomagaj mi, kakšno naj bo ime kolekcije?” me vpraša in ne da bi predolgo premišljevala, ji navržem naslov svojega prvenca Ko se odločim, je poletja konec. Malce premisli in mi zapiše, da ji bo v čast, saj ji knjiga simbolizira vse zakrito v našem intimnem svetu.
Intimni svet marsikaterega umetnika, slikarja, kiparja in pisatelja je danes poln tesnobe in nemirnosti. Moja ljuba Petra je dolgoletna novinarka, pisateljica, blogerka, kruh pa si je služila tudi z vodenjem Jogic za otroke in mamice z dojenčki. V času virusa je izgubila službo v eni od večjih medijskih družb. Vse tiskane edicije so ukinili in zamrznili sodelovanje za dva meseca, a danes že ve, da bo ta zamrznitev trajala še dlje ali kar za vedno. Korona je z njenega urnika izbrisala tudi vodenje Jogic. Pravi, da bo do poletja še nekako, če bo država priskočila na pomoč, za naprej pa ne ve. Ob tem nežno pogleda svojo hčerko; kot samohranilka ve, da je pred njo težko leto.
* Avtorica naslovne slike: Polona Wallas.
