Mama opisuje izkušnjo s testiranjem otroka na covid-19, ko je ta zbolel za virozo.
Anonimna
»Houston, imamo problem!« me je partner neko četrtkovo popoldne v juliju poklical v službo. »Res? Kakšnega le?« sem se smejala. »Otrok je bruhal, ima vročino.«
Tudi moj otrok je torej zbolel v času covida-19. V »normalnih« okoliščinah bi skomignila z rameni in počakala nekaj dni, da izzveni. Bruha vedno, ko dobi vročino, a v 99 % gre za virozo – niti ne trebušno, pač pa jo spremljata zamašen nos in boleče grlo, pač znaki prehladnega obolenja. Tokrat niti teh ni bilo. Sklepala sem, da je vročino dobil, ker je bil prejšnji večer pri gasilcih premočen do kože in je že nekaj večerov zapovrstjo šel (pre)pozno spat, kar vedno slabo vpliva na njegov imunski sistem. A kaj, ko vsi člani širše družine, s katerimi imamo redne stike, spadajo med ogrožene skupine. Starejši, s pridruženimi boleznimi, tik pred operacijo … Zato je partner klical zdravnika, ki je otroka pred pregledom naročil na testiranje na koronavirus.
Pred klicem sva s partnerjem kar nekaj časa burno razpravljala, kako nujna je sploh ta situacija. Je neodgovorno, da otroka v trenutnih okoliščinah ne pelješ testirat, ali pa nas je koronavirus spravil v paniko, ki je popolnoma nesorazmerna z dejanskim zdravstvenim stanjem otroka? Nikakor se nisva mogla zediniti, a ker navsezadnje oba meniva, da je bolje biti preveč previden kot brezbrižen, je on opravil klic, jaz pa sem se ponudila, da otroka peljem na testiranje.
Naročen je bil naslednji dan dopoldne. Najbolj ga je skrbelo, da je dejansko okužen in bi (ali celo je že) okužil vse babice in dedke. To temo je pogreval celotno popoldne, ko je zbolel, in celo naslednje dopoldne pred testom. Bolj ko sem mu dopovedovala, da nič ni njegova krivda, večkrat me je spraševal, kaj če … Skratka, ko sva se pripeljala na mesto testiranja, sta bila pred nama zgolj dva avta. Skozi avtomobilsko okno sem oddala njegovo zdravstveno izkaznico in ko sva prišla na vrsto, se je sestra pošalila, da je na odvzem brisa prišel en pogumen otrok. Razložila mu je postopek, jaz pa sem ga opogumljala, da je odvzem brisa manj boleč kot cepljenje, pa tam nikoli niti ne zajavka. Nato si je na usta moral nadeti masko in zdravnica mu je z dolgo palčko pobrskala po nosu. »Mami, malo vseeno boli,« mi je povedal, ko sva se že odpeljala, »v bistvu zapeče.« Kot sva ugotovila, je bilo tako kot na morju, kadar se potaplja in mu gre voda skozi nos v sinuse.
Tudi čakanje na rezultat je bilo zanj precej stresno. Ko je prišel klic, da je bi test negativen, si je vidno oddahnil. Vročina je izginila po dveh dneh.
Vidno so si oddahnili tudi vsi stari starši. In midva s partnerjem. Zdravniku sva sporočila rezultat testa in mu hkrati napisala, da otrok ne potrebuje niti pregleda, saj gre očitno za »običajno« virozo.
Tudi moja prijateljica, pri kateri sem se oglasila naslednji dan, je bila testirana na koronavirus. Na pregled k zdravniku je želela zaradi išiasa, a ker jo je rahlo bolelo grlo, brez testa ni šlo. Čeprav je bil ta negativen, je v hiši imela korono, pardon, Corono. Z veseljem sva se je znebili. Ko bi šlo vsaj tako lahko tudi z virusom.
