Na kavo in hrano “za s seboj” smo se že čisto navadli, kaj pa na med “za s seboj”?
Saša Poljak Istenič
“»Kava za s sabo« so napisi, ki jih zadnje čase pogosto srečujem po mestu. Gre za slovensko različico t. i. »Take Away Coffee« ali »Coffee to go«, ki smo jo včasih videvali le v filmih, sedaj pa si lahko velik papirnat lonček s plastičnim pokrovčkom in vročo črno vsebino tudi sami iz lokala odnesemo na ulico in jo srebamo po poti ali zlijemo vase, ko se ohladi. Takšno kavo si radi privoščijo iz lokalov »izgnani« kadilci, pa tudi drugi, ki v njej vidijo praktično ponudbo, ki zapolni trenutke čakanja na avtobus ali pa omogoči, da si »svojo dozo« privoščiš kljub pomanjkanju časa,” je leta 2008 zapisala M. Š. (Družina). Pripominja, da ji navada ni preveč všeč, saj kaže na prehiter tempo sodobnega življenja. V pandemiji, ko ni druge alternative – in dolgo časa ni bilo mogoče dobiti niti take kave – pa se nam zdi to že pravo razkošje. Ob kavi se je v pandemiji razpasla tudi hrana “za s seboj”, saj je to za veliko gostincev edina možnost preživetja, za mnoge delavce pa (prav tako edina) priložnost za topel obrok.
Zacvetele so tudi druge podobne prakse, ki jim sicer težko rečemo “za s seboj”, čeprav imajo enake značilnosti – v trenutnih časih predvsem zmanjšujejo stike med ljudmi in s tem prenos okužbe. Tako knjige, vsaj v “moji” knjižnici, dobivamo v vrečki pred vrati – v “paketu za s seboj”. V moji vasi se je pojavila tudi “omara” s kmečkimi pridelki in izdelki – mlekom, jogurtom, jajci, moko, pač nujnimi živili – ki zmanjšuje neposredne stike med kmetom in odjemalcem. Tako lahko kdorkoli kadarkoli pride po živilo “za s seboj” in v zameno pusti ustrezno vsoto denarja. Zlorab menda ni, kar se mi zdi v teh časih še posebno dober znak zaupanja in odnosov med ljudmi. Ampak med “za s seboj”, na to niti v sanjah ne bi pomislila.
Pa sem našla tudi to. Sredi polja, ob robu neke druge vasi, je na prikolici stal čebelnjak, pred njim pa omarica z napisom “med to go“. Tudi ta je delovala na principu zaupanja: denar daš v režo na dnu in vzameš kozarec. Ko sem jo odkrila, žal, medu ni bilo več, čez nekaj dni pa je, verjetno na bolj zelene livade, izginil še čebeljnak. Omarica pa še vedno stoji, le da ne vem, ali trenutno čaka na med ali na nove kupce …
Kultura “za s seboj” se je torej pošteno razvila in nam pogosto olajša pot do kave oz. hrane ali kakšnih drugih stvari. Vseeno pa, verjamem, nas večina upa, da se bo kmalu umaknila kulturi “v živo”.
