Študentje 2. letnika Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL so čas samoizolacije ob COVID-19 posvetili avtoetnografiji čakanja. Njihovo raziskovanje je temeljilo na delih Giovannija Gasparinija, Ghassana Hagea, Barbare Adam in drugih, ki so etnografirali čakanje, čas, ujetost in upanje. Pisali so dnevnik in v njem reflektirali pričakovanja, dolgčas, ritualizacijo in osmišljanje časa brez primere ter postopke ustvarjanja sprememb. Svojo izkušnjo so konec aprila 2020 reflektirali v kratkih esejih, ki jih objavljamo v Vsakdanjiku.
Avtor opisuje svoje doživljanje prostorskih sprememb v okolici.
Štefan Souidi
Na prvi pogled se zdi, da so trgovine, pošte in banke zaprte, da je vse zastalo in miruje. Ta prvi vtis se hitro spremeni, ko potrkamo na vrata, ki se odprejo v trgovino, polno ljudi. S temi besedami je Tobias Kelly (2008: 359) prikazal košček dogajanja v Palestini v času oboroženih konfliktov med letoma 2000 in 2005. Takrat je namreč del Palestincev zahteval, da se javno življenje povsem ustavi, s čimer bi izrazili nestrinjanje z izraelsko okupacijo (Kelly 2008: 362). A že po nekaj mesecih od začetka nemirov si je večji del Palestincev začel prizadevati, da bi spet živeli kolikor le mogoče običajno, vsakdanje življenje. Pri nas je zdaj ravno obratno: pred vrati trgovin so dolge kolone ljudi, medtem ko za vrati na varnostni razdalji le nekaj kupcev izbira med zbranimi dobrotami.
Kellyjeva etnografija me je pritegnila, ker ponuja kar nekaj vzporednic med takratnim palestinskim in našim sedanjim čakanjem. V obeh primerih je na primer šlo več časa za gledanje televizije in pripravo hrane kot sicer, ker je večje število ljudi na hitro ostalo brez dela (Kelly 2008: 353). Podobnosti so tudi v dolgočasenju, ker ljudje niso vedeli, kaj z vsem časom, ki so ga nepričakovano, nenapovedano in kar iznenada imeli v izobilju, početi (Kelly 2008: 364). Oče mi je v soboto, 21. marca 2020, ko sem ga poskušal odvrniti od pretiranega spremljanja novic, odgovoril: »Kaj mi pa zdaj preostane drugega, kot da poslušam novice?« Iz dolgčasa, ker ni vedel, kaj bi še počel, zaprt v svojem domu. Kar se priprave hrane tiče, je tudi pri nas doma prišlo do spremembe, saj se temu opravilu namenja precej več časa kot prej. Na moje veliko presenečenje se je s kuhanjem začel ukvarjati celo oče; treba je vedeti, da je pred tem kuhal zelo poredko oziroma skoraj nikoli.
… na robu mize [sem] začuda opazil olupljen in narezan krompir, si mislil, o lepo, [brat] Janez kuha, ko sem se pa nekoliko bolje razgledal po kuhinji, sem opazil nekaj, kar sem sicer videl le malokrat v življenju. Oče je kuhal. Neverjetno. Ampak tudi to se zgodi. (Terenski dnevnik, četrtek, 26. marca 2020)
Še posebej so med samoizolacijo moje zanimanje vzbudile spremembe, ki so se pokazale v prostoru, v neposredni bližini mojega doma. Prvih nekaj dni, tednov sem se večkrat zalotil ob misli, kako bi izgledala okolica, v kateri se ta trenutek nahajam, če ne bi bilo karantene. Nikoli si namreč nisem mislil, da bom kdaj doživel, da bo bližina mojega doma prazna. V mislih sem si bolj ali manj intenzivno slikal okolico, kot bi bila, če bi svet tekel v običajnem tempu. Živim v zelo prometnem delu Ljubljane, kjer se skozi ozek in majhen koridor običajno vsak dan pelje na tisoče avtomobilov, takih in drugačnih vozil; veliko je tudi kolesarjev in pešcev. Zdaj pa naenkrat izrazito spremenjena ulica. Zlasti na začetku se mi je zgodilo, da sem ob prihodu domov za nekaj trenutkov obstal pred vrati in poslušal prej nepredstavljivo tišino. Vtisnila se mi je v srce.
Sprva sem bil nad prostorsko spremembo navdušen. Skoraj povsem izpraznjena cesta je zlasti v večernih urah prinesla prej na tem kraju nepredstavljiv mir. No, verjetno je k tej tišini še bolj kot zmanjšan promet prispevalo zaprtje lokala, katerega sosedi smo. Lokal s hitro prehrano namreč obratuje bolj ali manj 24 ur na dan, kar pomeni, da je zlasti ob petkih in sobotah pri nas zelo živahno. (Za lažjo predstavo, omenjeni lokal se nahaja med Metelkovo in Orto Barom.) Po treh tednih karantene (od začetka do sredine aprila) pa se mi je tu in tam zazdelo, da pogrešam ljudi, ki bi tam viseli, ko bi se v večernih urah vračali domov. Pogrešal sem hrup, dogajanje, čeprav na splošno lahko rečem, da hrup ni ravno tisto, kar bi pogrešal, saj imam rajši mir in tišino.
Na tem mestu bom izpostavil besede Johna Rundella, ki pravi, da se čakanje lahko opiše kot stanje človeka, ki se mu prepletajo preteklost, sedanjost in prihodnost, ko je postavljen v nekakšno »mejno stanje« (Rundell 2009: 45). Ta mejnost mu povzroči nelagodje spričo dejstva, da je v tem svojem stanju ujet oziroma zaustavljen na neki meji, ki je ne (z)more prestopiti, niti le začasno. Tudi jaz sem se počutil v nekakšni mejnosti, razpet med preteklim vrvežem prostora, novim tihim prostorom sedanjosti in čakanjem na vrnitev stare ulice, ki pa še ni dosegljiva. Pogrešal sem živahnost in jo priklical iz spomina, hkrati pa je v meni obstajala želja, da bi mir in tišina še nekaj časa trajala. Zase lahko rečem, da je bila kljub škodi, ki jo je ničkolikokrat omenjeni virus prinesel, karantena tudi blagoslov.
Literatura:
- Kelly, Tobias. 2008. The Attractions of Accountancy: Living an Ordinary Life during Second Palestinian Intifada. Ethnography 9 (3): 351-376.
- Rundell, John. 2009. Temporal Horizons of Modernity and Modalities of Waiting. V: Waiting. Ghassan Hage, ur. Melbourne: Melbourne University Press. Str. 39-54.
* Objava je rezultat projekta Mladi podjetniki v času negotovosti in spodbujenega optimizma: Etnološka študija podjetništva in etike mladih v sodobni Sloveniji (J6-1804). Več o projektu: https://www.zrc-sazu.si/sl/programi-in-projekti/mladi-podjetniki-v-casu-negotovosti-in-spodbujenega-optimizma-etnoloska-studija.
