Zapis opisuje, kako se računovodje spopadajo s »protikorona mega zakonom«, s katerim naj bi vlada (menda) pomagala karseda širokemu krogu ljudi.
Ivanka Černelič Jurečič
Mogoče sem v tem poslu ravno dovolj časa (presodite, kam spada 25 let) in si upam pisati. Ne bo šlo na kratko, potrpežljivosti ste si v teh dneh nabrali, zato nanjo upam tudi jaz.
Vem, gre za življenja in v širši sliki gotovo nič drugega ni pomembno. Je pa res, da sem ena od mnogih v temni ropotarnici, daleč od z reflektorji osvetljenega glavnega odra. Ena od mnogih.
Sredina marca je meni in mojim strankam prinesla prve pogovore o problemih, ki so nastali pri zapiranju lokalov in trgovin. Konec meseca pa je medijsko propagiran »mega zakon« prinesel vseobsegajočo debato. V nedeljo, priklenjena na TV zaslon ob 17. uri, v mislih analiziram vsako besedo predsednika vlade. Zakon, ki ga še nikoli ni bilo! Nikogar ne bomo pozabili! Podjetniki bodo oproščeni plačil …! Dohodnine ne bo treba plačati …! Delavcem bo pripadalo …!
Osnutek zakona sem še isti večer prebrala, si v glavi uredila misli (tudi iz lastne radovednosti, kako bom razumela nekaj, česar še nikoli ni bilo), naslednje jutro štiri pomembne ukrepe z mojega področja uokvirila in pod vsakega zapisala svoje stranke, ki bi jim kateri od teh prišel prav. Do večera sem vsem poslala to »mini gradivo«, jih prosila za veliko mero potrpljenja in optimizma ter jih opozorila, da mora biti zakon še sprejet in da bo treba brati drobni tisk.
V četrtek je bil zakon z mini popravki sprejet, v petek je bil čistopis že na moji mizi (pošiljala ga je Gospodarska zbornica Slovenije). Po temeljiti debati z vsako stranko posebej sem ugotovila, da se število, zapisano pod ukrepi, »uspešno« zmanjšuje. Preveč zmanjšuje! Neplačniki, boste rekli. Nimate prav. Za mnoge se sezona začne šele v marcu in se ne morejo primerjati s februarjem, eni delajo na projektih, drugi so polovično zavarovani, ker imajo mlajše otroke, eni se bojijo vračila v naslednjem letu, drugi bi se radi potrudili pri poslovanju in ne bodo gledali na 20-odstotno omejitev.
Pa bi človek še nekako razumel omejitve (čeprav jih pravzaprav ne razumem!), če se ne bi ta torek izluščila novica, da je treba imeti na dan uveljavitve »mega zakona« (predvidoma sobota, 11. 4. 2020) na davčni kartici stanje 0,00 €. In ker je zadnji plačilni dan pred tem današnji veliki četrtek in ker bi mnogi na to pozabili, so na obveznost plačila (obveznost velja za akontacijo dohodnine in davka od dohodkov pravnih oseb) opozarjali tudi mediji. In to kar vse vprek. Ne glede na to, da je to pogoj samo za en ukrep (mesečni temeljni dohodek, 4. točka 34. člena omenjenega zakona). Poleg tega smo s strankami dva dni lovili cente po davčni kartici, pošiljali vloge za prevknjižbe, doplačevali 0,04 € ali celo 0,01 €.
Ampak, priznajmo, cent se zgodi, ko pri prepisovanju položnice spregledaš pravo številko. Cent se zgodi, ko prideš na vrata pošte in je zaprta od 13. ure dalje. Naslednji dan boš moral priti prej. Cent se zgodi, ko delaš ves dan in pošlješ naloge v vplačilo po elektronski banki ob 22. uri. In cent se zgodi, ko enostavno pozabiš! Ker si človek! In če se ti kaj takega zgodi samo enkrat, je očitno dovolj.
Če se danes vsi planeti ne bodo postavili v ravno vrsto, bo najbrž konec sveta in bo torek prinesel spoznanje, da je iz mojega seznama izpadel še kdo.
Zato trdim, da pisci »mega zakona« določil niso pisali z namenom pomagati. Če bi hoteli dati, bi enostavno dali. Nakazali. Vplačali. In ne pogojevali na vse možne načine.
Za vsakim velikim petkom pride velika noč (hvala. g. Markoviču, ki me je včeraj v Posavskem obzorniku spomnil na to). Zato vem, da je velik del velike noči v prijaznih, ustrežljivih in potrpežljivih pogovorih, ki sem jih v teh dneh imela z uslužbenkami in uslužbenci FURS-a Brežice, Ajpesa Krško, Zavoda za zdravstveno zavarovanje Krško, Zavoda za zaposlovanje Sevnica, Upravne enote Krško, vsemi možnimi ljudmi na vseh možnih kontaktnih, tehničnih in informacijskih centrih, za katere ste že kdaj slišali ali pač ne. Vsi enako nemočni in vsi iz na začetku omenjene ropotarnice (brez zamere).
Ne prenašam ljudi, ki bentijo čez državo kar vsevprek, tudi če naletijo samo na majhno oviro. Sama priznavam, da sem ta teden bentila (preklinjala, če sem poštena) tudi jaz. Mnogo preveč glede na postni čas in mojo krščansko vzgojo.
25 let mi je prineslo malo tršo kožo. Žal pa še vedno (hvala Bogu) iz glave prebija drobec zdrave kmečke pameti. In ta mi ne pusti ostati tiho. Žal.
