Norost vladnih (ne)ukrepov

Avtorica v prispevku problematizira vladno odločitev o vstopu otrok v izobraževalne ustanove.

Vanja Huzjan

»Španski premier je pred nekaj dnevi izjavil, da se bodo po vrnitvi v šolske klopi v nekaj mesecih okužili vsi učenci, dijaki in študentje, in to ne glede na zaščitne ukrepe. Bojim se, da ima prav. Ta mesec bo iz dosedanje razmeroma varne osame odkorakalo v vrtce in šole ter vse do univerze kakih 400.000 otrok. Odgovorni poskušajo prikazati, da je za varnost poskrbljeno z ločevanjem otrok na manjše skupine in drugimi varnostnimi ukrepi, da bo šlo torej za zbiranje, ki je bilo sprejemljivo tudi na vrhuncu epidemije. Gre za velikansko sprenevedanje, ki se ga zavedajo vsi: politiki, epidemiologi in starši – pa tudi malo večji otroci. […] Recimo bobu bob: ta mesec se je začelo, samo kar se tiče otrok, dolgotrajno druženje četrtine prebivalstva. Tudi če se bodo otroci dosledno držali navodil, le-ta ne zagotavljajo popolne varnosti, in če zatajijo zgolj v majhnem odstotku, je statistika neizprosna: prihajalo bo do novih in novih okužb, dokler se ne bo dovolj povečala skupinska imunost ali dokler se ne bodo okužili vsi. […] V prvih mesecih epidemije je obstajalo upanje, da pri koronavirusu otroci niso vir okužb, vendar je po zadnjih raziskavah upanje splahnelo: virus se prenaša tudi med otroki ter med otroki in odraslimi.«*

Sprenevedanju, o katerem piše zdravnik in bivši minister za zdravstvo Dušan Keber, z drugo besedo rečejo utajitev. Ta je izražena takole: »Saj vem, da …, in vendar …«. Na primer: Saj vem, da se bo okužilo 400.000 otrok, k čemur dodam še 800.000 staršev, torej 1.200.000 oseb,** tj. polovica državljanov, in vendar na veselje vseh odprem vrata izobraževalnih ustanov. Kaj nam ta vladni (ne)ukrep sporoča? Zagotovo uvaja t. i. švedski model naravnega prekuževanja za pridobivanje skupinske imunosti. In to le nekaj mesecev pred možnostjo cepljenja, torej nadzorovanega pridobivanja imunosti! Naravno prekuževanje pomeni, da narava, tj. novi koronavirus, opravi svoje: nekateri bodo virus preboleli brez bolezenskih znakov, drugi z vročino, bolečim grlom ali prebavnimi težavami, tretji bodo še težko dihali, četrti bodo v umetni komi in na raspiratorju, 2–3 % do 55. leta in 10–20 % nad 65. leti pa jih bo umrlo. To je darvinizem neoliberalne družbe. Meni povzroča gnus in bes. Človek je z iluzijo, da bo lahko nadzoroval kaotičnost in nepredvidljivost narave, ustvaril kulturo. In v tej iluziji znanost izumlja cepivo za novi koronavirus. Brez cinizma: živele iluzije!

Vprašanje je naslednje: čemu služi ta vladna norost? Odgovor lahko razberemo posredno, in sicer na temelju argumenta Bojane Beović za skrajšanje karantene s 14 na 10 dni: »To bi imelo zelo dober učinek na gospodarstvo.« Ali drugačno vprašanje: kaj bi se zgodilo, če otroci vse do potrjeno varnega cepiva ne bi obiskovali vrtcev in šol? Nič takega: potrebna bi bila premišljena družbena organizacija in dodaten denar za ljudi, ki bi imeli izpad dohodka zaradi preživljanja časa s svojimi otroki in »digitalnega šolanja«. Denar res ne leži na cesti, zanj je treba odpotovati do davčnih oaz in ga vrniti državi/državljanom. Z zaprtjem izobraževalnih ustanov bi se tudi izognili zastojem v zdravstvu, ki ga bo gotovo povzročilo zdravljenje bolnikov s Covid-19.

Kaj pa otroci? Odgovarjam na protiargumente, ki jih zasledim v medijih in pogovorih.

1. Otroci ne bi ostali brez informacij o izobraževalnih vsebinah. Nalašč pišem o informacijah, ker je prenos znanja dejansko mogoč samo »v živo«. Ta primankljaj bi ne bil moteč. Nasprotno: izkusili bi in pozneje tudi razumeli, da so sodelavali z drugimi za skupno dobro.

2. Ne bi ostali brez druženja, saj bi se lahko družili po opravljenem šolskem delu v manjših, nadzorovanih skupinah, po možnosti zunaj.

3. Protiargument »šolskega toplega obroka« pa se zdi podoben argumentu ministra za obrambo Mateja Tonina o nujni nabavi vojaških helikopterjev, ki bodo prevažali tudi novorojenčke. Za reveže naj skrbi šola?*** Za novorojenčke pa vojska?

4. Tu je še protiargument digitalnega nadzora nad otroki, ki se šolajo na daljavo. Nadzor je in bo vse večji, predvsem zaradi prostovoljnega dela predadolescentnih in adolescentnih otrok ter njihovih staršev na pametnih napravah.

5. In še en protiargument sem zasledila: kratenje svoboščin zaradi zaščitnih ukrepov. Če naj se posameznik udružbi, se mora v tem procesu, korak za korakom, odpovedati določeni svobodi oz. mu skrbniki vzamejo precejšen sveženj svobode. Svojemu narcizmu se »odpove«, da bi lahko živel v družbi, in čuti se svobodnega, ko ponotranji družbena pravila in kulturne norme. To mu nudi varnost, ki na stežaj odpira kraljestvo svobode. Se v družbi vsakršnega tveganja počutimo varne?

Ljudje so za delovanje gospodarstva za zdaj še nujno potrebni, a povsem zamenljivi. Če nekdo izstopi iz »igre«, recimo umre, ga v trenutku nadomesti drugi, ki že dlje čaka na svoj kos kruha. Stari, kronično bolni in vsi ostali, ki so dela nezmožni, so nepotrebni. Je to resničnost uvedbe darvinizma v »reševanje« zdravstvene krize?


* Keber, Dušan: Koronavirus v jeseni. Objektiv, 5. 9. 2020, str. 20.

** K številkam nisem dodala starih staršev, ker upam, da jih bodo njihovi otroci in vnuki zaščitili.

*** Mimogrede: za tako malo državo, kakor je Slovenija, je ena sama revna družina sramotna!