Prispevek govori o okopavanju in pobiranju krompirja, kvazikmetici, ki ima debel krompir, in krompirjevih počitnicah. Brez krompirja pač ne gre.
Saša Poljak Istenič
Letos imamo na naši majceni njivi res debel krompir. In ne samo debel, tudi veliko ga je. Negativna plat tega obilja je seveda, da ga moramo sami izkopati, ob spremljavi vročine, roja komarjev, muh in drugega mrčesa. Letos pri tem sodeluje vsa razširjena družina, se je pa že tudi zgodilo, da smo ga mož in jaz in trije še majhni otroci morali sami izkopavati. Sicer ne prihajam iz kmečke družine, a ko se primožiš na podeželje, se kmečkim delom težko izogneš. Pa še slabo vest imam, da jem pridelke, za katere ne mignem s prstom (ali zanje ne plačam kako drugače).
Ko sem bila mlajša, sem se sicer največkrat izgovarjala na naporno službo in majhne otroke. Zadnje čase pa se mi zdijo kmečka dela – če so le v družbi – prava sprostitev. Najprej zato, ker krompir pobiramo samo kratek čas, »po etapah« – ko napolnimo vedra, ki jih imamo s seboj, z delom za tisti dan prenehamo in nadaljujemo ob naslednji potrebi (krompirja zmanjkuje za v lonec) ali nuji (krompir bo zgnil zaradi preveč dežja). Potem zato, ker motiko vihtijo moški družinski člani, jaz pa le lagodno pobiram odkopani krompir in ga dajem v vedra. Ne nazadnje pa tudi zato, ker mi ob tem ni treba posebno razmišljati – in še učinek mojega dela je viden takoj.
Ko sem pred desetletjem še veselo raziskovala kmečka dela in delovne šege v okolici Janč, krompir ni bil ravno glavni junak pripovedi. Največkrat se je pojavil v besedni zvezi »okopavanje krompirja«. To je bilo eno od kmečkih del – ob košnji, grabljenju in sušenju mrve, žetvi, pletju in mlatvi – zaradi katerih so prebivalci manjših kmetij hodili v tabrh (na dnino) na velike kmetije. »Mi smo imeli bolj malo, doma smo morali pohiteti, da smo hitro naredili, potem si šel pa lahko drugam delat,« mi je pripovedovala gospa Ivanka iz Gabrja pri Jančah. Delali so za denar ali pa so z delom odslužili pomoč sosedov na svoji kmetiji. »Samo potem ni bilo nikoli dosti narejeno,« je potarnala. »Večinoma je to delal ata, da je odslužil. Nam so dali pa ‘lon‘, da smo imeli za oblačila in za obutev.« Za okopavanje krompirja so najemali v glavnem ženske, pa tudi malica je bila slabša kot na primer pri košnji, ki je bila praviloma bolj moško opravilo. Medtem ko so bile ženske ob žetvi – še enem pretežno ženskem delu – lepo oblečene, je bilo okopavanje krompirja umazano delo, zato so tudi oblekle slabša oblačila. »Včasih so rekli, če greš repo [ali krompir] okopavat, moraš imeti rdečo ruto, če greš pa žet, moraš imeti pa belo ruto in bel predpasnik.« Je bil pa krompir pomembna sestavina prehrane ob kmečkih delih – tako za južno (kosilo) kot za večerjo.
Kot se že povedala, ne prihajam s kmetije in zato v kmečkih delih nisem najbolj spretna. Kadar se jih lotim, se zdaj šalim, da opravljam terensko raziskavo z udeležbo. A s krompirjem imam očitno – krompir, pač v skladu s slovenskim pregovorom, da ima najbolj neumen kmet (oziroma kmetica, tokrat brez svoje zemlje) najdebelejši krompir. Kot je zapisano v Frazeološkem slovarju, slovenskemu pregovoru ustreza tudi nemški pregovor Der dümmste Bauer hat die größten Kartoffeln, frazemu imeti [debel] krompir pa die größte Kartoffeln haben. Nemški pregovor je znan od leta 1900, frazem pa iz prve svetovne vojne. Slednji naj bi nastal pozimi 1917/1918, ko je bil tisti, ki je razpolagal s krompirjem, v primerjavi z drugimi, ki so otepali rumeno kolerabo ali stradali, srečen in spoštovan človek. Frazema imeti [debel] krompir v naših starejših slovarjih, kot sta Pleteršnikov in Glonarjev, še ni, zato je pri njegovem nastanku domnevati tudi nemški vpliv.*
Nemci so imeli prste vmes tudi pri poimenovanju jesenskih šolskih počitnic, ki so jih v Sloveniji uvedli v šolskem letu 1993/94. Od njih smo namreč prevzeli izraz »krompirjeve počitnice«, saj v nekaterih nemških zveznih deželah s poukom začnejo po 15. avgustu in imajo prve počitnice že septembra, ko se krompir po severnejših območjih dejansko pobira. Zdomci, ki živijo v Nemčiji, naj bi izraz prenesli k nam, kjer se je uveljavil za počitnice okrog prvega novembra.** Pa čeprav bi bilo kot krompirjeve počitnice na Slovenskem ustrezneje poimenovati poletne počitnice.
Ob čemer se otroci seveda ne strinjajo, da je pobiranje krompirja sploh stvar počitnic.
** https://otroski.rtvslo.si/bansi/prispevek/2151
Naslovna slika: Spravljanje krompirja v Zahomcu (Achomitz) v Ziljski dolini na avstrijskem Koroškem. Foto: Ernest Adamič, 9. september 1959. Hrani Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, fototeka Nika Kureta.
