Razmišljanje ob koronastvarnosti
Zapis prinaša razmislek o nujnosti sprememb odnosa človeka do živali in poudarja, da je morda prav obdobje koronavirusa priložnost za njihovo uresničitev.
Red. prof. dr. Marjetka Golež Kaučič
Ko je pesnik Gregor Strniša zapisal: »Ne hrast,/ ne hrošč/ nas ne pozna,/ človek ni krona sveta«, svet še ni poznal koronavirusa, ki je človeku krono kar hitro odvzel – pa čeprav je pravzaprav sploh nikoli ni imel. Ko je ljudski pevec zapel, da je človek najhujša zver, ga je na vrhu piramide hitro nadomestil komar, ki se je v preteklosti zdel edini, ki je lahko človeka hitro vrgel s prestola. In danes, v času korone, se zdi, da je človek »ta nora žival«, kot je človeka imenoval Jurij Lotman, ki je tako nepredvidljiva, da nečloveške subjektivitete sploh ne vedo, kako reagirati na njegove vsakič drugačne reakcije in se zato ne upirajo; pa je prišel mikroorganizem, ki je človeka 21. stoletja postavil v situacijo, ko je sedaj sam napaden. In vsi se sprašujemo, zakaj vendar? A odgovori so pravzaprav že tu. Ko je v današnjem svetu izkoriščanja narave, izrazite dominacije človeka nad drugimi živimi bitji, še posebno živalmi, ki jih muči, secira, ubija, zlorablja, izrinja iz njenih domov, iztreblja posamezne vrste, jih zapira v taborišča smrti, se z njihovimi telesi hrani, ko odvrača pogled nad njihovim trpljenjem in jim ne priznava ontološke ekvivalence, saj meni, da niso čuteča bitja, kaj šele enakovredna bitja v širši moralni skupnosti, zavladalo nevidno bitje, ki je zatreslo vse družbene temelje človeškega sveta. In ob tem bi si morali priznati, da je človeški »dominion« utvara, iluzija, saj njegovo prvenstvo lahko negira nekaj tako marginalnega, a obenem tako mogočnega, kot je prav koronavirus. Zato bi se moral transformirati tudi človekov odnos do narave, rastlin, še posebno pa do živali. Zdaj je čas za nov svet, svet, v katerem bo prostor za vsakega človeškega Drugega_o, a tudi nečloveškega Drugega_o, za čas prenehanja shizofrenega izkoriščanja narave in živali; za čas, ko bo konec nekega sveta, a začetek boljšega. V katerem ne bo več živalskih trupel na tržnicah, lovskih trofej na gozdnih tleh, krvavih prašičjih otrok v klavnicah, trpinčenih živali v laboratorijih, izkoriščanju živali za človeško zabavo in modo, ne bo več pasjih bitij na verigah. Da bomo znali prestopiti iz antropocentrizma v eko/zoocentrizem in ustaviti vsako demonizacijo Drugega_o, ki se nam kaže v živalski podobi. Da končno spoznamo, da ima vsako živalsko bitje vrednost samo po sebi in ne pripisano s človeškim črnilom. Zato moramo, z besedami pesnika Jureta Detele: »izdelovati sporočila, ki si želijo vzpostaviti čim bolj nenasilen odnos do utelešenih bitij«.
In naslednji članek je moje sporočilo: Pes v filmu: od resničnosti v fikcijo (https://ojs.zrc-sazu.si/traditiones/article/view/7177).
