Avtorica razmišlja o življenju skupnosti ob meji, ki se glede na nihanja koronskih okužb odpira oziroma zapira.
Jasna Simoneta
Karantena je pojav, ki se je dotaknil vsakega člana naše družbe, tudi tistih, ki živjo ob državnih mejah. Odločila sem se nekoliko razmisliti o dogajanju na eni in drugi strani meje med Italijo in Slovenijo, in sicer na Tržaškem in Goriškem. To območje mi predstavlja svojevrsten izziv, saj sem vanj vpletena od rojstva, istočasno pa mi postavlja mnoga vprašanja, pri razumevanju katerih sta lahko v veliko pomoč tako etnološka kot antropološka veda.
Kljub temu, da je bila družba na obmejnem območju do leta 1945 vseskozi povezana v vsakdanjiku in prazniku, je danes ta slika zaradi meje čisto drugačna. Vstop Slovenije v EU je sicer mejo zelo omilil in jo v veliki meri zreduciral na upravno razmejitveno enoto. Ni več omejitev pri urnikih odprtja mejnih prehodov, prav tako jih ni za veliko večino blaga; ni več nadležnih čakalnih vrst na mejnih prehodih, ni več omejitev pri mestu prehoda meje – lahko jo prestopimo tudi sredi gozda, ne da bi nekdo za nami vpil “Stoj ili pucam!”, kot je veljalo do leta 1991, do tedaj pa so marsikdaj odjeknili tudi nočni streli in prebivalce opominjali, da se ob pomoti pri prehodu ne gre hecati in bežati.
Mlajši rodovi tako niso več doživljali meje kot pomembne omejitve, zelo pogosto niti ne vedo, kje natančno poteka mejna črta, saj nobena od držav ne skrbi več za njeno čiščenje in košnjo. Pred letom 1991 je predvsem Jugoslavija skrbela za dober pregled nad dogajanjem, po tem letu pa se je ta očiščeni prostor naglo zarastel.
Mnogi tako slovensko kot italijansko govoreči posamezniki in družine so se v zadnjih dvajsetih letih zaradi cenejših nepremičnin preselili v Slovenijo. Veliko je posameznikov, ki svojo službo opravlja na drugi strani meje, nekateri se tam šolajo ali ukvarjajo s prostočasnimi dejavnostmi na področju športa, kulture ipd. Tako mladi kot odrasli zaznavajo razlike med sabo in pripadniki druge države, saj imajo večinoma opravka z nekoliko drugačnimi sistemi (uprava, šola, miselnost okolice), ki sooblikujejo človeško naravo.
Spomladi 2020 je na območje zaradi ukrepov za preprečevanje širjenja epidemije covida-19 udarilo nenadno zaprtje meje. Italija je namreč marca na vsedržavni ravni imela neugodno epidemiološko sliko. Iz želje slovenske države, da bi se zaščitila pred vnosom okužbe izza meje, so se vsi mejni prehodi zaprli, razen za nujne prehode. Mejni prehodi druge kategorije, ki se nahajajo na manj pomembnih prometnicah, pa tudi nekateri mednarodni prehodi so dobili fizične pregrade, s čimer je slovenska država nekoliko prihranila pri policijskem nadzoru.
Istočasno sta se večali napetost in zaskrbljenost, s katerima je slovensko prebivalstvo spremljalo »Italijane« pri prehajanju meje, najprej nakupovalce, ko je teh zmanjkalo, pa še rekreativce in razne vztrajne posameznike. Kljub temu da se je epidemiološko stanje na italijanski strani meje zaradi uvedbe karantene postopamo izboljševalo, sta napetost in strah pred sosedom ostajala visoka, navzven sta se kazala v postavljanju fizičnih pregrad na gozdnih cestah (na primer takih, ki so bile urejene v protipožarne namene), napadu na osebo v prevoznem sredstvu z italijansko registrsko tablico in podobnem. Sosed je tako postal sovražnik, ki nepremišljeno širi virus.
Prehod čez mejo med Ratečami in Miljami je bil urejen čez šest kontrolnih točk, kar je od obmejnih prebivalcev, ki so se vsakodnevno vozili v službo na drugo stran meje, zahtevalo zelo dolge vožnje, da so prešli mejo na dovoljenem mestu, ne glede na uro prehoda. Takšnega stanja to območje ni pomnilo že več kot pol stoletja.
Dogajanje je prizadelo predvsem družinske vezi, ki so se v teh letih spletle čezmejno. Prehod meje zaradi obiskovanja družinskih članov namreč ni bil predviden in je bil vezan na obvezno prestajanje karantene, kar je za marsikoga predstavljalo prehudo breme. Rahljanja režima ni prineslo niti izboljšanje epidemiološke slike na širšem obmejnem območju, kar so najbolj prizadeti doživljali kot krivico in nesmisel. Po mnogih desetletjih smo ponovno zasledili srečanja ob mejni črti, naj bo to zaprta rampa ali mreža na goriškem trgu.
V drugi polovici junija 2020 se je ob izboljšanju italijanske epidemiološke slike končno le odprla meja in se je življenje vrnilo v ustaljene tirnice. Slovenski državljani so medtem doživeli razglasitev konca epidemije, do česar na italijanski strani ni prišlo. Iz ustaljene navade so italijanske stranke raznih storitvenih dejavnosti v Sloveniji večinoma nadaljevale z ravnanjem, ki so ga bile vajene v svoji državi (nošenje zaščitnih mask in drugo preventivno vedenje). Na terenu so slovenski državljani ponavadi opažali, da so stranke iz Italije večinoma bolj pozorne do ukrepov proti širjenju covida-19 kot domačini. Mnogim italijanskim državjanom je izkušnja pomladne sovražne nastrojenosti pustila neprijeten občutek, da okolica nanje gleda kot na potencialne mazače. Na splošno so opažali, da se slovenski državljani vedejo veliko manj preventivno kot oni sami. Poletje je tako na obeh straneh meje minilo nekoliko bolj sproščeno, saj so bile omejitve omiljene in se je večina družabnega življenja odvijala na prostem, kjer se ljudje počutijo bolj varne pred okužbo.
Jesen se je na obeh straneh meje začela obetavno, odprle so se šole in javno življenje se je kljub omejitvam počasi zagnalo. A stanje ni trajalo dolgo. Ob strmem poslabšanju epidemiološke slike v Sloveniji se je slovenska vlada odločila spet omejiti mobilnost svojih državljanov, k čemur sodi tudi prepoved prehajanja državne meje iz nenujnih razlogov. Spomladansko dogajanje se je tako obrnilo na glavo. V tem trenutku ni mogoče še podajati nekih bolj objektivnih predvidevanj, kako se bo dogajanje nadaljevalo. Ob opazovanju reakcij obeh skupnosti še ni opaziti strahu pred sosedom. V Italiji nekateri omenjajo karmo, posamezniki kličejo k zaprtju meje, večina le nemo spremlja dogajanje, ki se odvija relativno hitro. Epidemiološke razmere so se namreč izkazale za zelo spremenljive, kar so mnogi v preteklih mesecih ugotavljali na lastni koži.
Kako bo drugo omejevanje prehajanja meje vplivalo na širšo skupnost, je velika uganka. Bodo oblasti bolj uvidevne do obmejnega prostora? Mu bodo v prihodnosti znale prisluhniti in uslišati njegove potrebe? Bodo zmogle zaznati napetosti na osebni in družbeni ravni, ki jih povzročajo hitre in drastične odločitve, pa tudi dolgotrajne posledice, ki jih taki rezi v skupnost prinašajo za seboj? Zanimivo bo tudi opazovati, kako bosta državi uredili prehajanje meje. Bosta poskrbeli, da bodo potrošniki iz sosednje države prišli do svojih ponudnikov? Ne pozabimo namreč, da se velik del obmejnega pasu oskrbuje s pogonskim gorivom v Sloveniji.
