Članek skuša spomniti na temeljno poslanstvo osnovne šole in spodbuditi strokovne delavke, da se mimo neustavnih oblastnih odlokov v sodelovanju z otroki in starši spoprimejo z epidemijo.

Vanja Huzjan

Zakon o osnovni šoli (http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4510) obvezuje državljane, da obiskujejo osnovno šolo. V tej ustanovi je poleg podpornega osebja (od ravnateljice do hišnika) zaposleno strokovno osebje, ki ga sestavljajo predvsem učiteljice in po ena pedagoginja in psihologinja na šolo. Ustanova je namenjena vzgojno-izobraževalnemu delu s ciljem zagotavljanja splošne izobrazbe vsemu prebivalstvu. Poleg skrbi za izvajanje te temeljne naloge je osnovna šola obvezana sodelovati z zdravstvenimi zavodi pri izvajanju zdravstvenega varstva učencev (npr. sistematični zdravstveni pregledi) in organizirati vsaj en obrok hrane dnevno (npr. kosilo). Poskrbeti mora še za izobraževanje otrok manjšinskih in romske skupnosti, slovenskih izseljencev in tujih državljanov v Sloveniji, otrok v bolnišnici, otrok s posebnimi potrebami in učnimi težavami ter nadarjenih otrok. Poleg osnovnega učnega programa mora organizirati razširjeni program (npr. podaljšano bivanje), dneve dejavnosti (npr. naravoslovni dan), interesne dejavnosti (npr. šahovski krožek) ter poskrbeti za izvajanje neobveznih izbirnih učnih predmetov. Nad izvajanjem zakona bdi šolska inšpekcija.

Ugotavljam, da naj bi bila osnovna šola vzgojno-izobraževalni servis in naj bi nadomestila družbeni manko, ki ga trpijo ranljive (beri: že ranjene) skupine. Kaj pa v času izrednih razmer? Na primer epidemičnih?

Predstavljam si, da osnovna šola – kot temeljna državna ustanova za reprodukcijo obstoječih družbenih razmerij (financiranje), a hkrati strokovno avtonomna ustanova (etika) – v času epidemije sledi spoznanjem zdravstvene in družboslovnih strok ter se dejavno vključi v njeno zajezitev s prepoznano uspešnimi tehničnimi rešitvami. V primeru Sars Cov2 sta to centralno prezračevanje in nošnja zaščitnih mask ali pouk na daljavo.

Že lansko poletje je bilo jasno, da je oblast, kljub pomladnemu solidarnemu ukrepanju vseh družbenih skupin za zajezitev epidemije, pustila na cedilu predvsem stare in mlade; prebivalstvo, ki ni vključeno v produkcijo. Otrokom je jeseni jasno sporočila, da se sodelovanje ne izplača: »Družba ne obstaja. So posamezni moški in ženske in so družine.« (Margaret Thatcher, 1987). Vse do danes financer osnovnih šol, tj. ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, ni poskrbel ne za otroke in ne za učiteljice. Oblast je odcepljena od družbe, ki jo želi po vzoru M. Thatcher razgraditi. Skrajni čas je, da učiteljice vzamejo svojo strokovno avtonomijo resno in ob političnih ukrepih za zajezitev epidemije pokažejo državljansko nepokorščino. Sicer bodo poleg razdeljevanja toplih obrokov (»Šola mora biti odprta, da dobijo otroci vsaj en topel obrok na dan.«), skrbi za duševne (tesnoba, depresija) in telesne (debelost) težave otrok (»Otroci morajo v šolo, ker so depresivni in debeli.«) morale organizirati in nadzorovati samotestiranje šestletnih malčkov (» … če želimo, da šole ostanejo odprte.«). Varuške so že dolgo. Na šoli namreč dom stoji. Do kod seže solidarnost z neoliberalnim sistemom?

Osnovna šola postaja varstveno-skrbstveno-zdravstvena ustanova. Za izobrazbo pa bo poskrbel Google. O čem že govori Zakon o osnovni šoli?

*Učiteljica, pedagoginja in psihologinja vključujejo tako moške kot ženske strokovnjake s teh področij.

Vanja Huzjan
+ posts