Na današnji dan praznujemo mednarodni praznik dela, ki ga tudi letos ne bodo obeležili kresovi in proslave, lahko pa razmišljamo o različnih vizijah življenja in preizprašujemo vlogo dela v njih.
Barbara Turk Niskač
Vprašanje pravice do dostojnega dela, delovnih pogojev in plačila je na prehodu v četrto industrijsko revolucijo še vedno aktualno; delo je namreč v zadnjih desetletjih postalo vse bolj prekarno, podplačano in razvrednoteno. Ideje, da bodo tehnološke pridobitve in napredek prinesle ljudem manj dela in večje družbeno blagostanje, niso nove in se ne nanašajo zgolj na digitalizacijo, saj segajo že vsaj v začetek 20. stoletja. Pa vendar do danes človeštvo ni bilo zmožno uresničiti potenciala od dela osvobojenega življenja tudi v praksi. Zaenkrat ne kaže, da nam bo to uspelo s pomočjo digitalizacije, vsaj ne glede na zaključno misel predsednika vlade ob prvi seji Strateškega sveta za digitalizacijo, ki se glasi: »Živimo v družbi, kjer smo del tržnega gospodarstva in pošteno delo za pošteno plačilo je že tisoč let eden od generatorjev napredka«.[1] Tržno gospodarstvo seveda ni staro 1000 let, dobro znano pa je tudi, da je za tržno gospodarstvo značilno prav to, da napredek (pri tem pa moramo razumeti, da obstaja velik razkorak v napredku, ko gre za vprašanje povečevanja donosov, ali za družbeni oziroma duhovno-kulturni napredek) gradi na izkoriščanju, od suženjstva na plantažah bombaža v ZDA in kolonializma evropskih velesil do izkoriščanja delovne sile, bodisi na Kitajskem ali doma, kamor lahko umestimo tudi podrejanje interesom korporacij, kot je Uber, na račun delavskih pravic.
Jeff Bezos in Elon Musk, ki svoje premoženje štejeta v bilijonih, poosebljata napredek 21. stoletja. Po njuni zaslugi lahko blago iz celega sveta nakupujemo s klikom iz naslanjača ter si v dobro planeta (kdor si to lahko privošči) omislimo električni avtomobil. Glede na njuno premoženje bi si zlahka privoščila, da svojim delavcem omogočita vsaj »pošteno delo za pošteno plačilo«, če že ne splošnega blagostanja in dostojnega življenja. Žal ostalim delodajalcem postavljata diametralno nasprotni zgled. Ko so v Teslovi tovarni v Kaliforniji delavci začeli obolevati za koronavirusom, so bili vsi, ki so si vzeli neplačani (!) bolniški dopust, odpuščeni. Delavcem je strogo prepovedano komuniciranje z mediji in združevanje v sindikate, ob tem pa delajo za plačilo, s katerim si komaj pokrijejo tekoče življenjske stroške. Tudi Amazon je znan po svojem odnosu do delavcev. Nikakršna skrivnost ni, da ti nosijo plenice, da ne bi izgubljali časa z obiski toalete. Njihov 10-urni delavnik jim letno prinese manj kot polovico povprečnega ameriškega dohodka, brez plačanih bolniških odsotnosti. Kdor se javno izpostavi in zahteva boljše delovne pogoje, je po hitrem postopku odpuščen. To je torej druga plat opevanega napredka.
Medtem ko Elon Musk svoje bilijone namesto v izboljšanje življenjskih pogojev svojih delavcev raje investira v obsesivno kolonizacijo Marsa in vesolja, so se številni intelektualci tradicionalno posvečali drugačnim utopijam. Francoski socialni filozof, André Gorz (1923–2007), denimo velja za začetnika politične ekologije, ki je svoje življenje posvetil vprašanjem pravičnega dela, osvoboditve od dela, družbeni odtujitvi in univerzalnemu temeljnemu dohodku, bil pa je tudi eden redkih, ki je napovedal finančni zlom leta 2008.
André Gorz je bil rojen leta 1923 kot Gerhart Hirsch v Avstriji, judovskemu očetu in katoliški materi, ki mu je, da bi prikrila judovsko poreklo, priimek spremenila v Gorz in ga leta 1939 poslala v Švico. Pozneje se je pod vplivom srečanja z Jean-Paulom Sartrom preselil v Francijo in po letih življenja brez državljanstva 1957 postal naturaliziran francoski državljan. Preživljal se je kot novinar in, čeprav ni nikoli pridobil univerzitetne izobrazbe, se je uveljavil kot mislec, ki se je od sedemdesetih let dalje posvečal ekologiji in ekonomiji ter zagovarjal vizijo človeštva, osvobojenega kapitalizma in spon industrijske družbe, v kateri bi delo prevzelo vlogo avtonomne človekove dejavnosti, z zmožnostjo izpolnitve kreativnih potencialov človeštva in samo-izpolnitve. Po 58 letih zakona sta z ženo Dorine, ki je trpela za neozdravljivo boleznijo, leta 2007 zaključila skupno pot s samomorom.
Gorz je zagovarjal, da je rešitev za človeštvo ob klimatskih spremembah in družbenemu sistemu, ki temelji na povečevanju dobičkov na račun izkoriščanja narave in ljudi, obrat k nepotrošniškim načinom življenja ter sprememba v družbeni organizaciji, ki v svoje središče postavlja delo. Že leta 1999 je v svojem delu Re-Claiming Work: Beyond the Wage-Based Society zapisal, da digitalizacija ukinja delo v pomenu poiesis ter inteligenco rok in telesa, vendar pa nove tehnologije, ki bi ljudem lahko prihranile težko delo, ljudi ne osvobajajo, temveč s tržno logiko vplivajo na vse vidike človekovih delovnih in življenjskih pogojev in s tem še povečujejo prevlado kapitala.
Slednje je v svojem delu Bullshit Jobs: A Theory (2018) potrdil in analiziral antropolog David Graeber: medtem ko je avtomatizacija izrinila številna delovna mesta, pa kapitalistični ustroj ljudem ob sprostitvi delovnih mest ni privoščil utopije, v kateri bi se lahko posvečali svobodnim dejavnostim, lastnim vizijam, idejam in užitkom. Nasprotno, vzpostavil je vrsto novih delovnih mest, za katere Graeber ugotavlja, da so brezsmiselna in da je njihov edini namen to, da življenja ljudi ohranjajo v odvisnem položaju. Kako naj govorimo o dostojnem delu in poštenem plačilu če posamezniki menijo, da opravljajo dela, za katera je vseeno, tudi če ne bi obstajala, saj v njih ne vidijo nikakršnega smisla ter jih opravljajo z odporom, zgolj in samo zaradi mesečne plače (pa čeprav pogosto mizerne)?
Ne potrebujemo torej utopij o življenju v vesolju, temveč takšne, ki bodo ponudile alternative ekonomskim dogmam, ki za ljudi in naravo postajajo vedno bolj destruktivne. Je res utopično razmišljati o štiriurnem delovnem času in plačilu, ki bi pravico do dostojnega življenja postavilo nad dobiček, da bi imeli ljudje več časa za druženje, počitek in udejstvovanje v dejavnostih, ki se res ne splačajo, pa vendarle nam osmišljajo življenja? Slednje pa je paradoksalno lahko tudi delo, kadar ga opravljamo iz notranje motivacije in občutka zadovoljstva. Delo je namreč precej širši pojem kot zgolj oblike dela, ki jih opravljamo za plačilo v želji po preživetju.
[1] https://www.gov.si/novice/2021-04-23-strateski-svet-za-digitalizacijo-bo-deloval-v-okviru-sestih-delovnih-skupin/
