Avtorica piše o vsakoletnem obiskovanju pokopališč za 1. november, ki bo letos drugačen, a še vedno v družbi najdražje babice.
Mateja Slovenc
Prvi november je bil zame vedno velik dan. Z babico po očetovi strani sva se dopoldan odpravili peš na ljubljanske Žale, mimo Smelta in po Poti spominov in tovarištva. Na poti mi je babica pripovedovala o prebranih knjigah, svojem otroštvu ali sorodnikih. Na Žalah sva včasih kupili sveže cvetje in sveče za mamine sorodnike. Z leti se je število grobov in ljudi, ki sva jih pozdravili, povečalo. Prevandrali sva celo pokopališče. Ob hoji v vrsti po glavnih poteh sem opazovala, s kom so se ljudje odpravili na Žale, v kakšnih odnosih so in kako so razpoloženi, med njimi pa sem iskala znane obraze, saj sva z babico vsakokrat koga srečali. Na stranskih poteh sem ocenjevala dekoracijo grobov, iskala zmagovalca med minimalisti in kičem. Pripirala sem oči, da so se mi barve sveč prelivale, in si izmišljevala zgodbe o tem, kaj se je pripetilo ljudem, da so skrb za grobove opustili. Ob »našem« grobu sva se z babico spraševali, kdo je prinesel sveče, ki jih prejšnji dan ni bilo (na Žale sva vedno odhajali že dan ali dva prej, ne le zaradi urejanja okolice, ampak ker je imel pokojni dedek rojstni dan 30. oktobra). Zabavalo me je, če katera izmed prinesenih sveč ni bila rdeča, saj sem vedela, da je babico to motilo. Ko sva se odpravljali domov, včasih s škrnicljem kostanja v roki, sva se pogovarjali manj, pri sedanjem stožiškem stadionu pa so noge vedno postale težke. Pot mimo WTC-ja in obvoznice sva tako premagali z mislijo na kosilo, ki sta ga pripravljala mami in oči. Babi je pri Domu starejših občanov Bežigrad vedno rekla: »Sedaj sva pa doma,« mene pa je to vsakič zmotilo, ker to ni držalo – morali sva še priti izza ovinka. Na poti nazaj ali pa pred tem sva obiskali tudi lokalno pokopališče, kjer so pokopani ljudje, ki so bili na različne načine povezani z babico ali dedijem.
Zvečer sem se na Žale odpravila še s starši in sestro. Skoraj vsako leto smo iskali grob mamičinega starega očeta ter se muzali in čudili očiju, da si za svaške sorodnike ni mogel zapomniti, kdo je bil s kom poročen, kdo je bil čigav otrok in v kakšnem sorodstvenem razmerju so bili z mami. Prvega novembra sem tako Žale obiskala vsaj dvakrat, včasih tudi večkrat. Na začetku gimnazije sem bila v dveh dneh na Žalah petkrat, od tega trikrat peš, kar je in verjetno bo ostal rekord.
Letos sva se z babi odločili, da se za prvi november ne bova odpravili na pokopališče. Praktično prvič v najinem sobivanju. Vseeno bova dan preživeli skupaj. Po prvem valu epidemije, ko smo babi čisto prestrašili in se »uspešno« izmikali fizičnim stikom z njo, sem si rekla: »Nikoli več.« To ni bilo dobro za nikogar, zato se še posebej čuvamo čez teden in obiskujemo za vikend.
Prvi november bo tako minil v družbi osebe, ki jo imam rada do neba in nazaj in zaradi katere je dan spomina na mrtve zame poseben dan.
Karte za remi so premešane, iz zvočnikov prihaja glasba Deana Martina …
* Naslovna slika: “Slovenke” na poti na Žale 1. novembra 2017. Foto: arhiv Mateje Slovenc.
