Objavljamo enega zadnjih prispevkov prof. dr. Valentina Skubica, ki nam je redno pošiljal etnografske črtice za objavo na Vsakdanjiku. Žal smo iz osmrtnice v časopisu izvedeli, da nas je pred kratkim zapustil. Prispevek, v katerem se spominja podrobnosti iz svoje mladosti, tako simbolično obeležuje njegovo slovo.
Valentin Skubic
Začetek in konec življenja vsakega posameznika. Ne vem, če je še kateri dogodek v življenju tako pomemben, ko sta pomembna rojstvo in smrt. Iz pripovedovanja starih ljudi, pa tudi iz drugih virov vem, da je včasih veljalo obvezno pravilo, da je treba o teh dveh dogodkih nemudoma, v nekaj urah, sporočiti celemu rodu ali vsaj najbližjim sorodnikom.
Vendar so se ob tem dogajale tudi čudne reči. Moj stari oče France Skubic, ki je bil najstarejši sin Smrekarjevih v Dednem dolu, mi je pripovedoval, da je moral, ko se je rodila njegova najmlajša sestra Neža, sredi noči, ob desetih zvečer, od doma po brezpotju preko domačega smrekovega gozda do Spodnjega Brezovega. Tam so imeli neke bližnje sorodnike, ki naj bi jim sporočil, da je mati srečno rodila hčerko. Gozd – po njegovih smrekah je Smrekarjeva domačija dobila ime – je bil nekoliko obsežnejši in je pokrival celo osojno pobočje hriba med Dednim dolom in Brezovim; danes ga po sredini seka moderna avtocesta Ilirika. Po domače smo ga imenovali Korošsca. V tem gozdu je moj stari oče poznal vsako drevo in do potankosti tudi celoten relief gozda, saj je včasih dneve in dneve delal v njem. Bila je sicer tema, od doma je odšel ob desetih zvečer, in proti Brezovemu je hodil celo noč, vendar vasi ni našel. Ni si mogel predstavljati, kaj se dogaja, postalo ga je strah, ker je mislil, da je zašel. Ob šestih zjutraj je vendarle pred seboj zagledal vas. Doma so bili v skrbeh, kaj se mu je zgodilo, ko se ni vrnil. Pot naravnost je bila namreč dolga le malo več kot pol ure hoda.
Kaj se mu je pravzaprav dogajalo v temni noči ? Verjetno je blodil v krogu, ker je izgubil orientacijo in se je znašel šele, ko se je zdanilo. Sporočilo je sorodnikom prinesel z zamudo ene noči, kar je bilo za tiste čase nezaslišano. Ta navada takojšnega sporočila o veselem ali žalostnem dogodku se je, kolikor mi je znano, ohranila edino pri čebelarjih. Ko umre stari čebelar, mora njegov naslednik takoj, še isto uro in ob vsakem vremenu, tudi če je čebeljnjak še tako oddaljen, sporočiti čebelam, da je gospodar umrl.
Opisal sem dva dogodka, veselega in žalostnega, za katera je nekdaj veljalo, da ju je treba v najkrajšem možnem času sporočiti bližnjim sorodnikom, pa če so še tako oddaljeni od dogodka. Ali ni to neka zelo močna in prvinska lastnost naših prednikov, ki je danes več ni, razen morda pri čebelarjih?
