Spomin na kresovanje

Dnevniški zapis nam prikaže nostalgično podobo kresovanja iz otroštva in osebni pomen šege v današnjem času.

Irma Tarman

Danes je uradni poletni solsticij, najdaljši dan v letu. V nedeljo v tednu najdaljšega dne se praznuje žegnanje v našem kraju. Imamo podružnično cerkev svetega Janeza Krstnika. Goduje na 24. junija, ko je po cerkvenem koledarju najdaljši dan v letu, prvo nedeljo po 24. 6. pa imamo žegnanje. Nekajkrat smo na predvečer najdaljšega dne kurili tudi kres. Iz mladosti imam prijetne spomine na oba običaja.

Kot otrok v osnovni šoli se še posebej spomnim enega kresa ob kresni noči. Sosedov fant je sam pripravil kar visok kres. Skupaj je znesel vejevje, karton, tudi stare kose lesa in druge reči. Malo je pospravil okrog domače hiše in naredil velik kup kurjave ob robu travnika. Njegova priprava je trajala več dni pred kresnim večerom.

Na večer kresne noči, se spomnim, sem šla pogledat kres. Okrog ognja se nas je zbralo približno deset mladih. Eden ali dva sta skrbela, da je kres lepo dogoreval. Nekateri starši so za kratek čas prišli pogledat naše kresovanje. Sicer pa smo bili osnovnošolci sami, med sabo smo se pogovarjali, tudi dražili in preizkušali. Nekateri so tudi tekli in v teku preskočili grabne travnika. Merjenje moči je bilo seveda tudi ob kresu del druženja. Nisem tekla čez graben. Pletla sem pogovor in poslušala utrip zbrane družbe.

Kot otrok sem s starši in sestro šla avgusta k staremu očetu na žegnanje. Na dvorišču pred hišo nas je čakala pripravljena dolga miza in klopi ob njej. Zbrali smo se sorodniki. Miza je bila polna, pogovor živahen, otroci pa smo se igrali. Po opravljenem kmečkem delu je bil čas tudi za praznovanje, za snidenje in pogovor.

Že odrasla žegnanj za sorodnike nisem pripravljala. Sem se pa kot pevka pridružila cerkvenemu zboru v kraju. Nekaj let sem tako prisostvovala žegnanju v cerkvi na Griču. Po maši tega dne je bila namreč pogostitev za cerkvijo. Tedaj sem videla sosede, ki jih prej celo leto nisem. Pogovarjali smo se večinoma o otrocih. Nekateri so jih tudi pripeljali s seboj. Spominjali smo se raznih novosti v vasi in si pripovedovali o teh spominih.

Žegnanje pa ni samo obilno in dobro obložena miza. So tudi domače rože na mizi. Rože iz „gavtrca“ in vsi pogovori okrog njih. Rada imam pogovore o rožah. Še posebej o vijolicah in vrtnicah. So pa tudi kresne rože. Te nosijo v sebi neko daljnovidnost in prerokovanje – odvisno od tega, ali se podarjen šopek kresnih rož hitro posuši ali pa ostane svež. Pred hišo ob robu dvorišča imam posajeno praprot. Ta me vedno spomni na Trdinovo zgodbo o kresni noči. Pravijo, da človek s praprotnim semenom v žepu bolje sliši.

V vrtu imam posajene tudi šentjanževe rože. Kot otrok pa sem v gozdu nabirala kresnice. Na travniku, tedaj še ob hiši, so rasle ivanjščice. Z njimi smo otroci tudi malo vedeževali ali izštevali, sploh če smo bili drug drugemu všeč. “Ljubi, ne ljubi” sem izštevala in trgala listke. Potem pa verjela, kar so listki povedali. Otroška leta so minila, minile so ivanjščice. Zdaj si naberem travne šopke pred kresom. Dam jih v korita, napolnjena s peskom, ki so postavljena na okenskih policah. Ti šopki se potem posušijo in ostanejo na oknih do jeseni. Ti šopki so, verjamem, primeren poletni okras hiše. So pa tudi lep spomin na najdaljši dan. Po šopkih tisto leto opazujem veter.