Študentje 2. letnika Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL so čas samoizolacije ob COVID-19 posvetili avtoetnografiji čakanja. Njihovo raziskovanje je temeljilo na delih Giovannija Gasparinija, Ghassana Hagea, Barbare Adam in drugih, ki so etnografirali čakanje, čas, ujetost in upanje. Pisali so dnevnik in v njem reflektirali pričakovanja, dolgčas, ritualizacijo in osmišljanje časa brez primere ter postopke ustvarjanja sprememb. Svojo izkušnjo so konec aprila 2020 reflektirali v kratkih esejih, ki jih objavljamo v Vsakdanjiku.
V pričujočem prispevku avtor razmišlja o hitrem in počasnem tempu življenja med in po sprehodu v gozdu.
Gašper Raušl
Spominjam se občutka, ko sem bil brezskrben osemleten otrok in smo s prijatelji vsak s svojim kolesom drug za drugim dirkali po ulici. Občutek popolne svobode, ko sem začutil veter v laseh, in nasmeh, ki kar ni in ni hotel zapustiti obraza. Nikoli si nisem mislil, da se bom tako počutil kot odrasel, dokler nismo s prijatelji nekega popoldneva odšli v gozd. Sprva sem bil malo skeptičen do ideje, da bi se v tem čudnem obdobju življenja, v katerem smo se znašli zaradi virusa, sploh dobil s prijatelji, a ker smo šli v gozd, stran od ljudi in vse umazanije, sem nanjo pristal.
Korak v gozd je bil kot vstop skozi vrata. Za sabo sem pustil ves cirkus, naporno življenje, gladke asfaltirane ceste in vse informacije, ki jih v teh dneh kar ni in ni bilo konca, ter bil kar naenkrat obdan s popolnim mirom in dišečo naravo. Gozd me je sprejel odprtih rok. Nežno se me je dotaknil z lepoto, vonji in zvoki. Telo in duša sta začela počivati. Dihanje je postalo lažje in globlje. Z vsakim dihom sem se počutil bolje in močnejši. Misli so izginile in vrvež v moji glavi se je umiril. Obožujem take trenutke. Užival sem v vsaki malenkosti in z vsakim korakom so bile misli in dolžnosti vsakdana bolj oddaljene. Ni bilo potrebe, da bi nastopal. Ni bilo nobene potrebe, da bi se moral truditi biti popoln. Ko smo se s predanostjo in veliko mero radovednosti sprehajali po gozdu in raziskovali majhne čudeže in podrobnosti, sem izgubil občutek za čas. Tišina, mir in samota. Vse sem videl bolj jasno in vse, kar me je mučilo, je izginilo.
Gozd je svet, v katerem čas ni pomemben, lahko sem se popolnoma posvetil svojemu telesu, umu in duhu. Prijetno toplo, blag veter in občutek brezčasja. To je bil trenutek, ki sem ga čakal. Narava je premagala občutek za čas, ki je bil pred tem kot tempirana bomba. Vsak dan sem delal iste stvari. Vsak dan sem jedel isti zajtrk. Vsak dan sem vstal ob isti uri. Vsak dan so se moje misli soočile z istimi vprašanji kot dan prej. Padel sem v ritem življenja, iz katerega nisem znal izstopiti. Imel sem občutek, da je vse en in isti dan. Včasih nisem vedel, kateri dan v tednu je. Čedalje težje mi je bilo držati črto med preteklostjo in sedanjostjo.
Henry Lefebvre v delu Ritemanaliza ugotavlja, da povsod, kjer je interakcija med časom, prostorom in energijo življenja, obstaja ritem ( 2004: 15). A v tistem trenutku ga ni bilo. Tega se ne bi začel zavedati, če ne bi napočila razlika, ki je razbila monotonost vsakdana. Ritem je postal spontan, brez kakršnega koli zakona razen njemu lastnega (2004: 8). V tistem trenutku sem zapustil enoličnost in ponavljanje, ki je običajni ritem življenja. Oči so začele počivati in uživati v barvah narave. Naravo sem začutil z rokami, nogami, srcem. Počutil sem se svobodnega, srečnega in močnega, ker sem zapustil cono udobja in rutino. Takrat sem spoznal, da moje misli in stališča ustvarjajo resničnost. Moje misli predstavljajo le enega od možnih načinov zaznavanja okolice. Večina od nas ima na razpolago čas, ki bi ga lahko posvetili preprosti sprostitvi, vendar sami sebe prepričujemo, da ga nimamo. Spoznal sem, da imam čas! In to na pretek! Tok življenja se je umiril. Sedaj imam čas. Občutek, kot bi lebdel nad morsko gladino. Val me je zanašal levo in desno.
Pogledal sem v nebo in se zavedel, da stojim, čeprav nisem čutil tal pod nogami, in čakam. Nič me ni zmotilo, lahko sem zgolj dihal in čakal. Tako kot sta po Martinu D. Frederiksenu Vladimir in Estragon v tragikomediji Čakajoč Godota čakala na nič specifičnega, temveč na nič posebnega (2018: 172). Nič konkretnega mi ni bilo pomembno in želel sem, da bi ta trenutek trajal. Ko sem izkušnjo objektiviziral, sem spoznal, da je bila popolno nasprotje tistega, kar sem doživljal prej. Večino svojega časa sem porabil za razmišljanje o nečem drugem, kot je to, kar sem trenutno delal. Um je prej nenehno ustvarjal hrup in blebetanje, kar ni zares prijetno. Preveč časa posvečam svojemu razmišljanju, ki ga jemljem za resnico. Toda v resnici je večina mojih misli brez prave vrednosti. Zavedel sem se, da je čas koncept, ki v naravi ne obstaja. Je konstrukt, ki pa vseeno obstaja, in sicer v mislih, kjer vse temelji na času.
Preden se je naša mala gozdna pustolovščina končala, smo se odločili, da se odpravimo še do potoka. Prisluhnil sem valovanju in začutil, kako diši sveže in živahno. Kako lep je zvok vode! Polna je energije, ki mi jo je v tistem obdobju zares primanjkovalo in sem jo kar srkal vase. To je drugačen svet, ki živi za mojo hišo v Trbovljah. Vse je cvetelo in pokalo po šivih od življenja! Prebuja se. Kaj pa mi? Do kam se sme? Do občinske meje.
Ko se je moj čevelj ponovno dotaknil asfaltirane ceste, sem začutil, kako je občutek, ki sem ga imel med sprehodom, počasi ugašal. Kar naenkrat sem bil ponovno obdan z ljudmi, avti in vsemi trgovinami, ki jih ne potrebujemo. Mesto mi ja dalo iluzijo, da čas mineva hitreje zaradi vseh dejavnosti in ljudi, ki jih zaznavam naenkrat. Kot bi gledal čebelji panj. Ko čebele sodelujejo, se nam zdi, da je premikanje hitro. A ko ena sama čebela obišče rožo, si vzame čas in počasi opravi svoje. Tako sem se počutil v gozdu. Stran od hitrega življenja in poseljenega območja je moj čas mineval počasi. Bil sem čebela daleč od svojega panja. V mestu pa stari ritem, spet ponavljajoči cikel. Prišel sem domov, postal pred omaro in razmišljal: Ali lahko pospravim zimska oblačila in zamenjam garderobo ali moram počakati na navodila?
Z Bergsonovim konceptom subjektivne izkušnje trajanja, ki ni ulovljiva v mehanski, količinsko določljiv čas (po Bendixsen in Eriksen 2018: 89), bi lahko opisal svoj trenutek v gozdu, ki sem si ga vzel za golo čakanje. To čakanje je bilo cepivo proti stvarem, ki jih kopičimo v življenju, a so brez pravega pomena. Čeprav uživam v hitrem tempu življenja, ko hitim iz dneva v dan, potrebujem kdaj trenutek, da se ustavim in počijem. Bistveno je, da najdem pravo razmerje med hitrim in počasnim življenjem (Eriksen 2001), da se zavem trenutka, v katerem sem. Tako kot sedaj. Ta trenutek zaznavam in čutim. Roko vidim na pisalni mizi. Skozi okno čutim toplino sonca in slišim brenčanje muhe. Gledam ven in vidim listje na drevju, kako poplesuje v vetru. To je ta trenutek. Zdaj.
Literatura:
- Bendixsen, Synnøve in Thomas Hylland Eriksen. 2018. Time and the Other: Waiting and Hope among Irregular Migrants. V: Ethnographies of Waiting: Doubt, Hope and Uncertainty. Manpreet K. Janeja in Andreas Bandak, ur. London, Oxford, New York, New Delhi in Sydney: Bloomsburry. Str. 87–112.
- Eriksen, Thomas Hylland. 2001. Pleasures of Slow Time. V: Tyranny of the Moment: Fast and Slow Time in the Information Age. London: Pluto Press. Str. 147–164.
- Frederiksen, Martin D. 2018. Waiting for Nothing: Nihilism, Doubt and Difference without Difference in Post-Revolutionary Georgia. V: Ethnographies of Waiting: Doubt, Hope and Uncertainty. Manpreet K. Janeja in Andreas Bandak, ur. London, Oxford, New York, New Delhi in Sydney: Bloomsburry. Str. 163–180.
- Lefebvre, Henry. 2004. Rhythmanalysis: Space, Time and Everyday LIfe. London in New York: Continuum.
* Objava je rezultat projekta Mladi podjetniki v času negotovosti in spodbujenega optimizma: Etnološka študija podjetništva in etike mladih v sodobni Sloveniji (J6-1804). Več o projektu: https://www.zrc-sazu.si/sl/programi-in-projekti/mladi-podjetniki-v-casu-negotovosti-in-spodbujenega-optimizma-etnoloska-studija.
