Avtor piše o svojem doživljanju prvega letnika študija, ko je spremljal predavanja po spletu.
David Kropivnik
Letošnje šolsko leto je bilo prvo, v katerem sem imel status študenta. Kot mnogi študenti sem pričel leto dokaj zmeden, z vprašanjem, kako tu potekajo stvari in kakšna so pričakovanja. Seveda bi v normalnih okoliščinah na to vprašanje dobil oprijemljiv odgovor, tokrat pa ne. Že začetek šolskega leta je bil hibriden. Razdeljeni smo bili v dve skupini glede na začetnico priimka, prva je spremljala pouk v živo in druga prek aplikacije Zoom. Za večino premetov sta se skupini izmenjavali tedensko, izjema pa so bile vaje, ki sem jih imel vsako sredo v živo, prisotnost je bila obvezna. Kasneje so tudi pri takih obveznostih omogočali sledenje prek spleta, so pa seveda vsi raje imeli izvajanje v živo.
Vpliv virusa na potek študija je jasen tudi, ko govorimo o terenskem delu, nečem, kar je ključno za etnologijo. Pripravljali smo se na raziskovanje mladosti v Mariboru, a se je zaradi ukrepov teren spremenil v domači okoliš in delo v paru v samostojno delo.
Med zaprtjem (lockdownom) so vsi predmeti potekali izključno po Zoomu. Tu so se pojavili problemi pri komunikaciji s profesorji, najpogostejši je bil, na kateri povezavi smo, sploh če so se te menjale ali je nismo dobili v poštni predal. Predavanja smo spremljali prek različnih naprav – po računalniku, telefonu ali tablici; sam sem uporabljal tablico, saj imam na njej delujočo kamero in mikrofon, čeprav kamere nisem koristil, če to ni bilo obvezno, npr. med predstavitvijo ali izpiti. Sprva sem se predavanj po spletu veselil, saj bi drugače porabil približno 50 minut dnevno samo za vožnjo in hojo do oddelka, ampak je to veselje hitro zamrlo, ko sem opazil, da nekaterim predmetom, ki so se mi v živo zdeli zanimivi, sploh ne morem slediti. Prostor, v katerem sledim pouku, ni bila več učilnica, ampak moja soba, zato sem kdaj težko ločil delovni prostor od tistega, v katerem tudi preživljam prosti čas. V učilnici sedim in imam pred sabo list papirja in svinčnik, pred tablo pa profesorja, ki razlaga snov – na spletu pa je ta ujet v napravo, ki jo lahko prenašam s sabo po sobah, medtem ko sem skrit za izklopljeno kamero in neosebnim okvirčkom (nikoli si namreč nisem izbral profilne slike). Med predavanji sem jedel, bral, igral igrice, gledal posnetke s podnapisi, kuhal, sanjaril … skratka počel vse, česar v učilnici nikoli ne bi mogel.
Postopoma me je to pripeljalo do vprašanja, zakaj sploh hodim na predavanja. Na koncu sem obiskoval le tista, kjer je bila prisotnost obvezna, za katere sem vedel, da zgolj s pomočjo literature ne bom nikoli naredil izpitov, in nekaj redkih, kjer me je snov zanimala in mi misli niso začele plavati med razlagami. Problemoma koncentracije in motivacije ni pomagalo niti dejstvo, da sem se zbujal le pol ure pred jutranjimi predavanji in se do kosila sploh nisem preoblekel iz pižame, če se sploh sem. Najboljši primer neobiskovanja predavanja je celoletni predmet, ki sem ga obiskal le petkrat in po nekem naključju celo prišel na zaključno uro, kjer se nam je profesor zahvalil za sodelovanje.
Občutek, da sem študent, sem imel le med izpitnim obdobjem. Takrat sem resno »zagrabil« literaturo, zapiske in posnetke predavanj. V tem obdobju sem zmanjšal stik z drugimi in se poglobil v študij. Pri tem mi je bilo izvajanje prek spleta prav všeč, čutil sem bistveno manj stresa, saj sem bil v domačem okolju. Ker se mi ni bilo treba voziti do oddelka, sem bil med izpiti bolj naspan kot v svojih gimnazijskih letih. Pomanjkljivosti takega izvajanja nisem opazil. Če bi izpite izvajali v živo, bi se mi najbolj smilili profesorji, ki bi bili prisiljeni brati mojo grozno pisavo.
Poleg tega, da se večino leta sploh nimam za študenta, sem tudi opazil, da nimam nobenega občutka pripadnosti razredu in sošolcev v resnici sploh ne poznam. Ko je pouk potekal v živo, smo se zbirali ob kakšni cigareti, pijači ali celo kosilu. Večina stikov, ki sem jih med tem navezal, je propadla, ker je nekaj študentov obupalo nad faksom, z drugimi pa nisem ohranjal stika prek spleta. Kot navadno ima vsaka situacija svoje pluse in minuse, tudi če letošnje leto ni pravi odraz študentskega življenja. Kljub situaciji sem kakšno noč prebedel nad knjigami, se tresel zaradi izpita, pljuval čez kakšen dogodek s sošolci in jedel »študentske« obroke.
Želim si, da se bo v prihodnje faks izvajal v živo, saj želim kaj odnesti od svojih študentskih let, ki bodo v primeru ponovnih omejitev postala zmazki kampanjskega učenja in »luftarjenja«. Želim si izkusiti, kako naj bi izgledalo pravo študentsko življenje, saj naj bi bila to naša najlepša leta in bi jih bilo škoda zamuditi.
