O debatnih krožkih in boju proti enoumju – na napačnih krajih
Te dni je veliko govora o nositi ali ne nositi maske v javnih zaprtih prostorih. Zapis nam prinaša miselni tok farmacevtke, ko se s problemom tovrstnih debat in neupoštevanj o nošenju mask sreča na delovnem mestu, tj. v lekarni.
Farmacevtka
September je tu in poletje nas je dodobra razvadilo. Korona je postala nateg in povečuje se število ljudi, ki si v lekarni ne želijo nadeti maske – ker vedo bolje od nas, neukih.
Sama sem jih oklicala za svetle viteze. Nenazadnje je njihov namen plemenit. Niso tu, da bi mi povzročali težave, tudi ne želijo ogrožati soljudi, z apriori odklonilnostjo do preprostega poveznjenja maske na nos. Definitivno ne želijo razkazovati svoje domnevno superiorne moralne drže, o, ne, ne. O, ne! Svetli vitezi so tu, da z gorečim mečem osvetlijo temni brlog, v katerem živi večina prebivalstva. Neustrašno se borijo za resnico in razmišljanje z lastno glavo – vsaj če gre zaupati njihovim lastnim besedam. Plemeniti vitez se spopada s slepoto in enoumjem, ki sta napadla našo državo ter nas pahnila v škodljivo preventivno obnašanje proti neobstoječi nevarnosti. Zna me podučiti o dejstvu, da je korona nenevarna. Ne samo, da me želi oteti tkanine, ki pokriva moja čedna usteca in je pravzaprav leglo smrtonosnih bakterij, ki bodo infestirale moja pljuča ter me pogubile – poleg tega, da brani moje zdravje, pravzaprav brani tudi moje ustavne pravice. Hvala mu!
Povedal mi bo, da je nošnja maske njegova lastna odločitev – brez dvoma ena pomembnejših v njegovem življenju. V to, da v svoji beli halji pritrdim njegovemu pogledu na svet, je pripravljen vložiti veliko energije (in pljuvajoče sline). Naj povzamem: če se ne želim spuščati v izčrpavajoče prepire, bi mu morala izza pulta priznati, da ne samo da nam ti robci po nepotrebnem otežujejo dihanje praktično do fizične bolečine, dušijo tudi naše človeške, individualne, neodtujljive pravice! Kar je za mojo, zaradi izobrazbe togo, betico težko. Priznam, težko najdem portal v ta alternativni svet.
Kar vidim jaz, so naporni ljudje, ki jim je vsakodnevno življenje preveč suhoparno. Ko so se na Facebooku ali pri prijatelju pravniku dobro podučili o tem, da jih nihče ne more prisiliti ali kaznovati za njihovo odklonsko vedenje, so si pripravljeni malo začiniti dolgočasen dan in priti v lekarno (zdravstveno ustanovo, kjer so maske po uradnem listu 79/20 še vedno obvezne) brez maske – po debato o svojih pravicah (in bakterijah). Ne dvomim, da to počno tudi pri zdravniku, v trgovini, pri frizerju, na avtobusu in povsod, kjer jih je kdo pripravljen poslušati. Na tem mestu bi jim rada povedala, da to jaz, res nisem.
Dragi moji ne-maskarji! Resnično me ne zanima vaša pravica do razkazovanja ličnih kljuk, ki jih nosite na obrazu. Vseeno mi je tudi, če ne verjamete v korono. Za razliko od vas dobro shajam s pustimi dejstvi. Kar skušam početi v službenem času, enako kot zdravnik, frizer, trgovka in šofer avtobusa, je opravljati svoje delo. To je zame izdajati zdravila in o njih svetovati – v varnem okolju. Brez dvoma lahko svoje izjemne retorične sposobnosti, žar za boj za pravico in pravniško znanje bolje izkoristite na bolj ploden način, kot za pametovanje zdravnikom, oteževanje mojega dela, dela trgovk, frizerjev in šoferjev. Če se niste opazili, mi za razliko od vas nismo pravniki, zato je popolnoma brezpredmetno vašo dragoceno sapo, ki jo brez maske puhate direktno v nas, zapravljati v debatah z nami. Lekarniški pult ni okrogla miza, pri kateri bi debatirali o obstoju virusov, frizerstvo ni parlament, trgovina ni sodišče itd. – saj se razumemo, ne? Ne bomo vam mogli legalno utemeljiti, zakaj je treba skriti svoj puhajoči rilec, lahko torej samo poskušamo potrkati na vašo vest, da ne ogrožate drugih. Ampak zdi se, da v boju za pravico do razkazovanja svojega dihalnega organa nočete slišati, kaj je pravzaprav namen mask: solidarnost in obzirnost do družbe, v kateri živite, in od katere tudi marsikaj imate, kljub njeni domnevni zaostalosti!
Razumem, da preveč trdno stojimo vsak na svojem bregu, da bi drug drugega v kaj prepričali, zato bi na tem mestu samo apelirala, da je morda vseeno vredno še enkrat pretehtati žrtve in koristi obeh razlag sveta. Samo za vsak slučaj, v tem popolnoma nemogočem in hipotetičnem primeru, če bi se vendarle izkazalo, da se motite. Je vaš prav pomembnejši od življenja in zdravja drugih, tudi od zdravja ljudi, katerih delo potrebujete? Ko bodo zaradi epidemije zaprte trgovine, šole, lekarne, mehaniki in frizerji, boste lahko neovirano s svojim nosom na čelu sami poskrbeli za svojo oskrbo s hrano in zdravili, popravili svoj avto, se sfrizirali in boste tudi sami svoj mikrobiolog, šofer, učitelj, varuška, kuhar in natakar v enem? Verjetno to za vas sicer res ne bo problem, saj vidim, da ste pravo osvojili v enem popoldnevu, ampak ali si ne bi bilo morda vseeno lažje, za vsak slučaj, nadeti maske za tistih 10 minut, ko ste v zaprtem prostoru (obljubim, da v tem kratkem času še ne boste vzgojili legla bakterij na njej) in si bolj redno umivati rok?
Od vas, vi vitezi v boju s troslojnimi robci, bi po tem, ko kategorično zavržete moje neumne predloge in se v popolnosti samooskrbite, morda želela le eno uslugo. Bi lahko, lepo prosim, svoje nadčloveške sposobnosti usmerili v kakšen plemenitejši boj? Bi se lahko borili za pravičnejši, bolj enakopraven, odprt, prijaznejši svet? Hvala, vem, da za vas to ne bo pretežko; svojo moč ste nam že dodobra razkazali, vi razsvetljenci moderne dobe!
Do takrat ko mi izpolnite to željo, pa bom vseeno trmasto (kot vi) mislila, da ste v želji po merjenju moči in dokazovanju svojega prav, pozabili, da pravzaprav vsi želimo pluti v isto smer. Da ste nekje na poti zgrešil bistvo. Ampak saj moje mnenje za vas ni pomembno, itak živimo v vzporedni realnosti.
