Prispevek s stališča starejših razmišlja o potrebah po hrani, obleki, družbi in kulturi.
I. T.
Vsakodnevno življenje obvezno zahteva hrano, obleko in spanje. Te zahteve so materialne potrebe vsakega človeka. In materiala za življenje si skozi svojo ero kar precej znosimo domov. Posebej še v mladosti. Tedaj smo radi fit in po pravilih. Takrat smo radi urejeni, družabni in, če se dotaknem obleke, lepo oblečeni. Ko pa je človek star, se njegove potrebe spremenijo. Upokojenci nismo več tako po modi. Morda redke izjeme. Pri obleki smo upokojenci večinoma precej klasični.
Vprašanje, kdo sem glede na zaužito hrano, je zanimivo tudi za starejše. Osnovne potrebe morajo biti na krožniku. K sreči pa so izdelki vseh prehrambnih potreb kar precej zamenljivi. Večji del starejši ne »gojimo« striktno blagovnih znamk, bi rekla. Tudi ne vztrajamo pri točno določeni hrani. O tem ugibam. Recimo kava, mali priboljšek, ki je še vedno potreben tudi upokojencem. Zame je enako dobra kava Illy ali Barcaffe. Res pa je, da imajo v Trstu celo akademijo za kavo. Trst je pomembno pristanišče za kavo s celega sveta. Eni pravijo, da se espresso degustira grenak, se ne pije. Jaz pa popijem svoj epresso v sicer drobnih požirkih, vendar z vrečko sladkorja. Morda potem ne občutim vsega sonca in vetra rasti v okusu pripravljene kave.
Usmerjenost v druge ljudi in s tem povezane želje so med starejšimi različne. Nekateri imajo zelo širok krog znancev. Drugi živijo v krogu družine. Navadno pa za oboje velja, da se s starostjo nabor želja skrči. Verjetno je odgovor na vprašanje zakaj v spremenjenem načinu življenja. Bolj si mlad in v družbi, več je želja. Verjetno. Ekonomija pa je polje, kjer to počnemo. Ustvarjamo in prodajamo drug drugemu za želje. So pa v družbi skupine, ki so nezadovoljne ravno zaradi neuslišanih želja. Verjetno je vzrok razkorak med proizvajanjem in pridobivanjem. Vse več ljudi pridobiva (npr. šolstvo pridobiva znanje), vse manj ljudi proizvaja (proizvodnja). Neskladje med družbenimi sektorji. Vendar se družba tako razvija. Kako bi uresničili vse želje, pa jaz ne vem.
Sem že starejša in v svoje življenje sem uvedla preprostost. V preprostosti si navadno precej sam. Prideta še skromnost in enostavnost. Gospodinjstvo pa nič težkega. Kot bi povsod voda zamenjala olje.
Kot upokojenka imam potrebo tudi po kulturi. Kultura je, ekonomsko vzeto, pridobivanje in ustvarjanje tistega, kar narava sama, brez posega človeka, ne ponudi. Nekateri pravijo, da se je prva kultura z gojenjem in nego uveljavila v poljedelstvu. Potem pa se je v rimskih časih od tam prenesla na človeka, njegovo dušo, širše vedenje in ustvarjalnost. Tako bi lahko rekli, da je gojenje rastlin in njihova nega v vrtu prav tako kultura kakor oblikovanje gline, slikarstvo, ustvarjanje z besedo. Imam skromen vrt, kjer pridelam malo zelenjave. Posebno v veselje pa so mi cvetlice. Letos so skromne. Razsadila sem jih. Sicer pa sem pognojila z umetnim gnojem, da bodo še malo dlje cvetele, sicer skromno, pa vendarle.
Spomnim se knjig in preteklosti, opisane v njih. Valvazor, na primer, v knjigi lepo pripoveduje o ljudeh, navadah in potrebah v svojem času. Je že res, da je danes vse drugače. Kapitalizem v nadgradnji, tehnologija, sploh način življenja. Kmalu bo minilo 400 let od Valvazorjevega rojstva (1641). Potrebe ljudi so zdaj zelo drugačne. Kljub vsemu pa jesti, piti in se obleči ostajajo – pa tudi kulturni moramo biti.
