Prispevek je anekdotični utrinek o odločitvi med drugo svetovno vojno, ali šolo požgati ali ne.
Valentin Skubic
Pod naslovom “To school, to home-school or no school” dr. Aleksandar Takovski v našem Vsakdanjiku razmišlja ob začetku novega šolskega leta v času koronavirusa.
To me je spomnilo na anekdoto iz druge svetovne vojne. Po italjanski kapitulaciji je na Dolenjskem nastalo obsežno osvobojeno ozemlje. Vendar je bilo pričakovati, da dolgo ne bo tako; iz Ljubljane je grozila okupacija nemške vojske. Osvobodilno gibanje se je odločilo, da bo uničilo vse večje stavbe, v katerih bi se lahko nastanila okupacijska vojska. Tako so požgali v Višnji Gori Codellijev grad, požgali so sodnijo v Auerspergovem dvorcu, požgali so večjo stavbo s skladišči Starega Omahna, pri požigu osnovne šole pa so imeli pomisleke. Kako jo onesposobiti za bivanje brez požiga? Moj oče je bil cimpermanski mojster v Višnji Gori in posvetovalna komisija ga je poklicala na posvet. Ko so možje modrovali pred šolo, kaj narediti, se je sosedov Rafko, učenec (verjetno) drugega razreda, stalno oglašal: »Šolo podret’, šolo podret’!» Nerad je hodil v šolo in je videl priložnost, da bi se šole lahko znebil. Šolo so končno res požgali in do marca 1945 prekinili pouk, tako da je sosedov Rafko prišel na svoj račun. Po vojni je vseeno končal bogoslovje v stiškem samostanu in je bil dolga leta župni upravitelj nekje na Primorskem.
Tudi v teh časih bo treba najti neko rešitev … Kot kažejo anekdota in izkušnje te pomladi, se šolanje lahko izpelje tudi brez fizične šole. Ali je to najboljša rešitev, pa je že drugo vprašanje.
* Naslovna slika: Osnovna šola v Višnji Gori, prevzeta s spletne strani Turističnega društva Višnja Gora: http://www.td-visnjagora.si/obiscite-nas/kulturne-znamenitosti.
