V Domu starejših občanov med karanteno
Avtor, ki je oskrbovanec Doma starejših občanov na Bokalcih, opisuje vsakdanjik v Domu v času karantene.
Prof. dr. Valentin Skubic
V času korona virusa se je tudi življenje v Domu starejših občanov na Bokalcih močno spremenilo. Poprej smo oskrbovanci lahko prosto odhajali iz doma in v mesto, samo povedati smo morali, da gremo ven, kam približno gremo in kdaj približno se vrnemo. Taksi služba je dobro delovala, poleg tega pa je neposredno pred vrati doma tudi avtobusna postaja avtobusa številka 14. Vsak dan smo lahko sprejemali tudi obiske.
Šestega marca letos je prišlo do zapore doma. Izhodi v mesto so bili prepovedani, prav tako vsi zunanji obiski. Šestnajstega marca je prišlo tudi do izolacije oskrbovancev po sobah, jedilnica je ostala prazna in obroke so nam začeli servirati po sobah. Hkrati je bilo prepovedano tudi druženje oskrbovancev v skupnih prostorih, kot so čajna kuhinja in klubski prostor s kaminom na koncu hodnika. V teh prostorih so pobrali vse stole, le mize so ostale. Hkrati je prišlo do zaprtja kavarne v prvem nadstropju. Stanovalci smo ohranili le izhode na balkone in terase, da smo lahko prihajali za kratek čas na svež zrak. Razumljivo je, da so v času karantene popolnoma prenehale kulturno-zabavne prireditve, ki so bile poprej v domu pogoste. Pozneje so bili dovoljeni izhodi posameznikov na krajše sprehode po parku, vendar samo na enem izhodu mimo recepcije, kjer so vsakega registrirali in ga ob vrnitvi razkužili in pregledali prtljago. Prinašanje hrane iz trgovin, kar so navadno počeli naši sorodniki, je bilo prepovedano, kar velja še danes. Posamezna živila, kot so sadje, mleko in drugo, kar imajo doma v kleteh, pa smo lahko dobili in še dobivamo.
V novi hiši, ki je bila lansko leto temeljito prenovljena, so enoposteljne sobe in vsaka ima lastne sanitarije (umivalnik, stranišče in tuš s toplo vodo). Tako smo posamezniki v sobah res temeljito izolirani. K nam strežnice, sobarice, snažilke in medicinske sestre prihajajo vsak dan. V zadnjem času obvezno nosijo maske, najmanj enkrat dnevno razkužujejo kljuke, oskrbovanci nimamo mask. Vse oskrbovalno osebje, ki vsakodnevno prihaja od zunaj, skrbno preverjajo, merijo jim temperaturo in razkužujejo roke. Oskrbovanci si pogosto umivamo roke z milom in toplo vodo.
Vsakdanjik pa izgleda takole. Ob pol sedmih zjutraj pridejo najprej sestre, ki posameznikom prinesejo zdravila za ves dan. Za njimi pridejo sobarice, ki nam uredijo postelje, vsako jutro zamenjajo brisače. Navadno že pred zajtrkom prihajajo tudi snažilke, ki nam izpraznijo koše za odpadke in vsako jutro z omelom, potem pa še z vlažno krpo obrišejo tla v sobah. Z omeli zelo skrbno segajo pod postelje in po vseh kotih.
Nekaj po osmi uri zjutraj je zajtrk, kruh črni ali beli, maslo z marmelado ali medom, včasih je namesto namaza salama, topljeni sirček ali namaz iz skute, skodelica tople kave ali mleka. Zajtrki so vedno 1 A. Kosila so ob tri četrt na dvanajsto in večerje tri četrt na šesto uro zvečer. Ob treh popoldne je nekaj malega za osvežitev ust, kak sadež, kozarček jogurta ali kakega drugega mlečnega izdelka. Kosila in večerje so večinoma v redu in zadostne, le priprava obrokov ni vselej dobra in okusna. Pojemo veliko polente, vampov, špagetov in različnih mesnih polivk. Vsi oskrbovanci vemo, da so kosila najslabša ob ponedeljkih in sobotah (ne vem, zakaj), najboljša pa ob torkih, nedeljah in četrtkih. V času karantene prebijemo potem ves čas sami po sobah. Ne vem, kako prenašajo to tisti, ki nimajo računalnika in dostopa do interneta. Televizorje imamo domala vsi. Veliko jih je poprej, ko je bila kavarna še odprta, prebilo dan tam in se družilo ob kavi in kakem brizgancu in gledanju skupnega televizorja na steni, kar pa postane dan za dnem dolgočasno.
Okrog doma je zelo lep in urejen park, tako da je danes, v sončnih dneh, kar težko gledati, kako sameva. Prepovedano je sprehajanje tudi naključnih sprehajalcev, Vrhovčanov, ki so poprej na samih sprehodih zaradi krajše poti do vrha hriba uporabili tudi naš park. Posebno lepa v parku so tudi večstoletna drevesa bukev in nekega posebnega, zelo visokega bora z precej masivnimi, a še vseeno vitkimi debli in lepim rdečkastim lubjem. Najbrž je ta drevesa sadil še nekdanji grof Lamberg, zadnji lastnik gradu na Bokalcih. Sprehajalne potke so vse asfaltirane, da hojice in vozički ostarelih bolj gladko tečejo na sprehodih. Na vzhodni strani doma se zdaj morajo po teh potkah sprehajati varnostniki, ker so sorodniki vzdrževancev kršili karanteno in so svojcem po njih prinašali hrano iz trgovin. To je že dalj časa strogo prepovedano. Še časopise, na katere smo naročeni stanovalci doma, so dali v zadnjem času v tridnevno karanteno, tako da na Bokalcih zdaj beremo tri dni stare novice. Pa da smo le kolikor toliko na varnem, vse bomo prenesli.
Večja pomanjkljivost je, da v naši hiši nimamo stalnega zdravnika. Menjavajo se trije do štirje mladi zdravniki, ki jih pošiljajo iz Zdravstvenega doma Vič. Komuniciranje med strežnim in medicinskim osebjem v domu je slabo, kar za nas oskrbovance ni dobro. Poleg tega nam na nogah rastejo kremplji in na glavi lasje, tako da smo moški v domu že sami dolgolasi pesniki in ujede hkrati, saj imamo zunanjo pedikerko in zunanjega frizerja, ki pa v dom že več kot en mesec ne smeta.
