Predsednica Slovenskega etnološkega društva povezuje teden od 29. 3. do 4. 4. 2020 z začetki leta 2020 in primerja, kakšen bi ta čas moral biti in kako je res bilo. Razmišlja o svojih družbenih vlogah – ženski, ženi, materi (babici), etnologinji, muzealki, direktorici, pevki, vaščanki, meščanki in ne nazadnje predsednici društva.
Alenka Černelič Krošelj
Nedelja, 29. 3. 2020, in čas od sredine januarja
Danes bi morali biti sešiti dve obleki oziroma končana dva oblačilna videza. Moj (kot matere in tašče) ter hčerkin (kot neveste). Naša nekaj več kot 22-letna hči nas je na začetku leta presenetila in razveselila z novico, da nas letos, v tem prestopnem letu, ki se je že začelo zanimivo (moževa operacija kolka in še nekaj malenkosti), čakajo velike družinske prelomnice. Dobili bomo nove nazive in naloge; če govorim samo o sebi, letos bom tudi babica in tašča. Tašča čim prej, ker se želita poročiti, vmes bo zaključila še 4. letnik študija, bodoči zet opravil še vse službene obveznosti kot trener. Iskali smo poročni datum, ki bo ustregel številnim zahtevam – mora biti po maturantskem plesu srednjega otroka (sina), kar pomeni po 7. marcu; po uspešni rehabilitaciji moža in očeta (torej po sredini marca); po pomembnih košarkarskih tekmah štirih vpletenih (oba sinova, oče in zet, ena od prostih sobot); po izpitnem obdobju neveste; po zborovskem tekmovanju Naša pesem (ker trije pomembni člani tekmujejo – mama, teta in bratranec). Pomembno je, da je še dovolj časa za kupovanje ali izdelavo oblek (nevesta si je na koncu želela, da ji obleko sešije mama – s končano srednjo šolo za oblikovanje, smer moda, ki zna šivati in kar veliko šiva), da bo vsaj malo toplo, ker je to pomembno za izbrane lokacije, da ni čisto takoj, ker si morajo pot organizirati nadomestni ženinovi starši, ker je srednjo šolo opravil v ZDA, da bomo lahko vse pravi čas povabili, uspeli dobiti prave gostince, da imata čas župan in župnik, da tudi starši nimamo drugih obveznosti (predvsem nevestina mama, ki ima ves čas kaj) – torej: da bo za vse. Izluščil se je datum, 4. april 2020, sicer še v postnem času, kar ni idealno, a vseeno sprejemljivo. Še posebej zato, ker ima naš novi član (zet) naslednji dan rojstni dan. Njegova lastna mati je komentirala, da je to idealen dan, ker bi drugače lahko pozabil na obletnice poroke.
Torej – akcija je odlično stekla, vse smo si razdelili, organizirali, vsi so pripravljeni, naloge razdeljene, vabila oddana, nekaj oblek že doma, blago kupljeno, trema izbrane modne oblikovalke in šivilje (avtorice pisanja – mame) velika, a je pomemben pogum.
Na kratko nazaj, v teden od 10. 3. do 16. 3.
V torek, 10. 3. 2020, je bil predviden začetek letošnjih Dnevov etnografskega filma, in to pri nas v Brežicah. Zelo sem bila vesela druženja in novih znanj tako rekoč »pri sebi doma«. Že v ponedeljek sva z Mihom Pečetom ugotovila, da ne bo šlo, da je bolje prestaviti. Nismo pa prestavili zbora članov SED, ker je bila udeležba napovedana, sam zbor pa nujen za zagotovitev vseh zakonskih določil delovanja društev. Tako smo se družili, nas 13 in naša računovodkinja, v Malem avditoriju, vse opravili in za zdravje spili šilce dobrega žganja. Uspešno. Nihče od prisotnih ni bil okužen in po mojem vedenju smo še vedno vsi zdravi. To je bil tudi zadnji večer, ki sem ga preživela na dogodku. Vse druge smo odpovedali, v petek, 13. 3., pa tudi popolnoma zaprli muzej.
Za našo družino je na nek način še bilo upanje … mogoče pa ta lepi datum, 4. 4. 2020 (same lepe številke), še uspe. Že na začetku naslednjega tedna pa smo vedeli, da ne bo šlo – odpovedali so Američani, ker se v bližino Italije ne potuje, prišla je odredba, da se ne sme družiti več kot 100 ljudi – nas bi bilo na obredih vsaj 120, poroke so bile omejene na 10 ljudi ipd. Pa smo prestavili za nedoločen čas in se posvetili drugim stvarem. Šoli od doma – ker sem obdarjena s tremi otroki v različnih letih, je tako: hčerka v 4. letniku fakultete, sin v 4. letniku gimnazije in sin v 6. razredu osnovne šole, samo še vrtec nam manjka (pa bo kmalu tudi to). Kdo rabi računalnik, kje bo poslušal predavanja, ali imamo dovolj IKT opreme in sob … Nič kaj drugače kot v številnih družinah: kuhanje večkrat doma, kot smo navajeni, ugotovitev, koliko pojemo, kaj vse nam manjka, iskanje metod organizacije, da bomo čim manjkrat v trgovini, saj živimo v mestu, trgovina pa je čisto blizu …
Sama sem se soočila tudi z novim delom – odredbe o delu na domu, kaj sploh lahko kdo dela doma, kaj vse bomo še odpovedali, kako bomo pazili na naš velik grad … Nič novega, samo drugače … Pa vsak večer doma, ker se ne družimo z drugimi – velika sprememba, saj sem bila doma povprečno samo en ali dva večera na teden … premalo, a tako je. Nič pa ne pogrešam dogodkov, mi je lepo doma.
Nazaj v prejšnji teden, stanje v petek, 3. 4. 2020
Blago torej doma, oprano, pripravljeno, spravljeno. V tem času, brez večernih prireditev, brez druženj, samo do gradu in nazaj (kar je čisto blizu), tudi vse ostalo že pospravljeno in znova razmetano. Pospravila sem tudi svojo muzejsko pisarno in skoraj spet vse spravila, ker sem na novo odkrila, da sem spravila »prave, pa čeprav že pozabljene stvari«. No, saj sem tudi veliko dala za star papir ali pa v koš. Aktivno smo delali tudi v Slovenskem etnološkem društvu, saj je marec. Treba je oddati poročila, pisati članom, čas korone je spodbudil nove ideje in teden je mimo.
Ta teden sem se začela še bolj zavedati, kako nas je ta koronavirus zaznamoval. Nič hujšega, vsi smo zdravi, naša nosečnica je dobro, doma smo, lačni nismo, a vseeno. Mirno čakamo, kaj bo, jutri je sobota. Ta teden bi doma »norela«, treba bi bilo pospraviti, pomiti okna (vsaj pred poroko bi bilo prav), upam, da bi bila nevesta zadovoljna z obleko in se mi ne bi mešalo zaradi popravljanja, piškoti pripravljeni (to bi vse uredila moja sestra), prostori okrašeni (tudi moja sestra), pevci in glasbeniki pripravljeni, svatje v pričakovanju, vsaj nekajkrat bi se vmes tudi zjokala (sem se vseeno), saj je to prelomnica, življenje se nam je že in bi se še bolj spremenilo … Kdo bi mislil, da bo prelomnica drugačna …
Nevesta in ženin, vsi pravimo, da je to že in še bo odlična družinska zgodba … čez nekaj let.
