Vsi skupaj v Noetovi barki ali kako preživeti

Mati treh otrok, partnerka, onkologinja, prijateljica in še marsikaj drugega o delu na sebi in zmanjševanju tesnob za boljši jutri.

Ana Lina Vodušek

V šoli nisem marala pisanja esejev in pri tem nikoli nisem ravno blestela. Na starejša leta, v iskanju svojega glasu, pa vedno raje pišem, ker tako lažje nizam svoje misli in razmišljanja. Predvsem pa besede včasih šele, ko jih zapišem, dobijo svoj smisel in zaživijo na papirju. Zame pisanje vedno bolj pomeni ustvarjalno izražanje in deljenje sebe z drugimi.

Kakšen je torej moj namen in kdo sploh sem jaz, ki vam pišem? Sem mati treh zdravih in veselih otrok, v maju mi bo 41 let, sem onkologinja in izredno družabno bitje. Zadnja leta pa hodim tudi na skupinsko psihoterapijo, ki mi izredno pomaga pri delu na sebi in zmanjševanju tesnob, ki so, žal, moja stalnica že zadnjih 10 let. Ugotovila sem, da lahko šele preko spoznavanja in posledično sprejemanja samega sebe spoznaš in razumeš tudi druge ter se na tej poti morda tudi naučiš, kako se imeti rad. V svojem prispevku želim deliti svojo zgodbo, v kateri se bo morda kdo našel oziroma prepoznal. Morda bodo moja razmišljanja komu pomagala pri spoznavanju sebe in posledično tudi lažje zdržati tole stresno obdobje.

Že kot otrok sem se naučila prilagajati, poskrbeti za druge z nasmehom na obrazu ter z veliko dobre volje. Istočasno pa sem se naučila skrivati svoj pravi jaz in se umikala v svoj svet. Z leti sem razvila številne obrambe, predvsem pa sem se naučila, kako z glasnim bojem za pravice drugih ubežati sebi. Zaradi svojih lukenj iz otroštva nisem razvila dobre samopodobe, čeprav se to marsikomu zdi nepredstavljivo, ker znam odlično igrati samozavestno in samozadostno žensko. Za pridobivanje občutka lastne vrednosti še vedno velikokrat hlepim po pohvalah, všečkih na facebooku ter pripisujem velik pomen mnenju drugih o meni. Marsikdaj se ujamem v začaranem krogu, ki me na koncu pusti z občutki osamljenosti, občutkom, da me nihče ne razume, in s hrepenenjem, da bi bil tam nekdo, ki bi me močno objel, poskrbel zame in me imel rad samo zato, ker sem – Ana Lina, in ne zaradi vsega, kar naredim.

Zame je življenje nenehno učenje in proces iskanja novih poti in spreminjanja starih vzorcev z namenom boljšega poznavanja sebe in drugih. Je pa tudi šola, v kateri se naučiš imeti rad samega sebe. Na tej poti sem spoznala, da je pomembno spustiti nadzor nad sabo in nad drugimi, si bolj zaupati ter zaupati tudi drugim, ob tem pa se naučiti jasno izražati svoje potrebe, misli in čustva, brez prevelikih občutkov krivde. Z leti sem se naučila biti bolj prijazna do sebe, bolj strpna in neobtožujoča. To mi pomaga živeti z manj tesnob in strahu glede tega, kaj mi bo prinesla prihodnost, ter lažje sprejeti tako negotovost kot vznemirljivost trenutkov, ki nam jih prinaša življenje.

Trenutna epidemija nas je vse presenetila, tako na individualni kot na kolektivni ravni. Ne glede na element presenečenja pa menim, da vanjo vstopamo z vsemi preteklimi izkušnjami, spoznanji in pridobljenim znanjem. Kakor v vsaki krizi se morda celo bolj jasno pokaže naša pristna narava, s paleto mnogoterih čustev in predstav. Sama sem šla preko različnih čustev, prepletanja misli in izredno živih sanj, zaradi katerih še danes slabše spim. Na začetku je prevladoval strah, skoraj vseobsegajoča panika, da ne bi zbolela oziroma okužila drugih, predvsem naših rakavih bolnikov. Poleg tega sem želela obvarovati svoje starše, ki v trenutni epidemiji sodijo med najbolj ogroženo populacijo.

Proti tesnobam se od nekdaj borim s skrbjo za druge. V prvi vrsti sem se zavzemala za sprejemanje čim hitrejših varovalnih ukrepov na Onkološkem inštitutu, kot sindikalistka sem se borila za pravice in zaščito zdravnikov, ob tem pa sem tudi skoraj obsedeno obveščala ljudi po socialnih omrežjih. Za strahom se je pojavila jeza, ki je prav tako ena izmed mojih glavnih obramb pred tesnobami. Predvsem jeza na avtoritete oziroma ljudi na položajih, ki se po mojem mnenju niso pravočasno odzvali in poskrbeli za varnost in zaščito zdravnikov oziroma celotnega zdravstvenega sistema ter posledično tudi ne za varnost in zdravje splošne populacije. Ugotavljam, da je naša kapitalistična naravnanost predolgo dajala prednost gospodarstvu pred zdravjem in blagostanjem naroda.

Z vsem svojim proaktivnim udejstvovanjem in jezo sem bežala pred lastnimi občutki strahu in nemoči ter pred žalostjo spričo izgube sveta, kot sem ga poznala. Celotna pot čustvovanja je podobna stopnjam žalovanja, ki od zanikanja, jeze in strahu preide počasi v žalost in slovo od stare realnosti, s čimer začnemo počasi sprejemati novo normalnost.

Osebno mi je bilo najtežje sprejeti občutke nemoči in dejstvo, da nimam nadzora nad zunanjimi dejavniki. Naučila pa sem se, da lahko vplivam na svoj odziv na situacijo, tako na miselni kot čustveni ravni. Hkrati pa lahko s sprejemanjem svojega dela odgovornosti, z upoštevanjem ukrepov »ostani doma«, varnostne razdalje ter uporabe mask v zaprtih prostorih pomembno vplivam na potek epidemije.

Glede na to, da velika večina ljudi zadnji mesec ne more opravljati svojega dela, sem vesela, da lahko hodim v službo. Delo na Onkološkem inštitutu je sicer naporno, predvsem zaradi vseh varovalnih ukrepov, vendar pa mi omogoča vsaj približek normalnosti ter hkrati reden dohodek.

Z možem, ki je tudi zdravnik, se izmenjujeva med službo in šolo na domu. Moj mož trenutno situacijo bolje prenaša kot jaz, predvsem z manj izrazitim čustvenim odzivom. Zaradi tega imam včasih občutek, kot da ne razume mojih čustev strahu, žalosti in jeze in se posledično počutim osamljena. Na začetku epidemije sva zato imela tudi več konfliktov, ki pa niso več tako pogosti, saj si večkrat vzameva čas za pogovor, poleg tega pa sem tudi sama počasi začela sprejemati novo normalnost in se posledično manj burno odzivam. Najini otroci pa so v času koronavirusa najsrečnejša bitja, popolnoma neobremenjena in vesela, ker imajo starše ves čas na razpolago ter kljub šoli, ki je za vse udeležene kar naporna, veliko prostega časa za igro in zabavo.

Osebno mi je doma težje kot v službi, saj se z delom že od nekdaj lažje zamotim. Doma pa ostanem sama s sabo in svojimi tesnobami, jezo, žalostjo in nemočjo, hkrati pa me preplavljajo občutki krivde, ker se mi zdi, da se premalo posvečam otrokom in možu. Sčasoma in s sprejemanjem situacije ter vseh svojih čustev pa sem ugotovila, da lahko za druge poskrbim šele potem, ko poskrbim zase. Spoznala sem, da me otroci razumejo bolje, kot sem si mislila. Vidim, da se bistveno bolje odzivajo na iskren pogovor in spoznanje, da nisem popolna, kot pa na umik ali vpitje. Morda si delam utvaro, ampak iskreno upam, da se bodo skupaj z mano naučili, da si je treba vzeti čas zase in deliti svoja čustva in misli s svojimi bližnjimi.

Sama v trenutni situaciji najbolj pogrešam druženja, klepet na kavi in druge družabne dogodke, predvsem pa telesni stik in bližino. Vendar pa se tudi na to počasi prilagajam z učenjem novih načinov komuniciranja prek video klicev, srečevanjem prijateljev na varni razdalji in novimi pozdravi s priklonom ali roko na srcu. Utrnila se mi je lepa misel, da sta bližina in dotik dobila novo obliko. Varna razdalja in spoštovanje mej ter dajanje prednosti zdravju so postale nove prioritete. Ob tem pa v družbi opažam vedno več solidarnosti, sočutja in skrbi za sočloveka.

Kljub temu, da je Ljubljana včasih kot mesto duhov, se mi zdi, kot da bi se odprla nova dimenzija. Na eni od poti v službo s kolesom se mi je zazdelo, kot bi se ustavil čas. Počutila sem se kot v počasnem posnetku, v katerem sem pozorneje opazovala okolico, posamezne obraze, prebujajočo pomlad in osamele izložbe. Bilo je, kot bi se zaradi manjšega vrveža tako zunaj kot znotraj nas odprl nov prostor čuječe prisotnosti, ki omogoča več zavedanja tako sebe kot drugih.

Vsem, ki ste zdržali z mano do konca, priporočam, da se poskusite zazreti vase, sprejeti vsa čustva in misli, ki vas morebiti preplavljajo, se čim manj obtoževati in morda celo sami sebe objeti, saj vam gre prav dobro. Jaz nam zaupam. Zaupam, da se bomo znali prilagoditi, zdržati ter poskrbeti zase in za druge. Meni pomaga sprehod v naravo, meditacija, ustvarjanje, predvsem pa pogovori s prijatelji, s katerimi lahko delim svojo čudaškost, saj se le tako počutim manj samo, manj tesnobno ter slišano in sprejeto.

Ana Lina Vodušek, vedno za topel objem, trenutno na daljavo, iskrico v očeh in prijeten občutek v srčku!

+ posts