Za-upanje

Zapis reflektira odsotnost medsebojnih stikov in fizične bližine kot (novo) medsebojno normalnost – in skrb za zdravje.

P. J.

Drug drugemu postajamo potencialno nevarni. Kaj vse danes ni nevarno? Približati se na manj kot meter, v trgovini podati si vrnjen drobiž, vstopiti v stanovanje z nerazkuženimi čevlji? Če se je objemanje in poljubljanje znancev na cesti v zadnjih dvajsetih letih tudi pri nas uveljavilo kot način izražanja veselja ob snidenju, je ta navada izginila praktično čez noč. Kupiti sladoled? In s tem biti slabo osveščen ter nesolidaren potrošnik, ki okolico ogroža že s tem, ko z ledeno sladico v svojem telesu omogoči morebitno preživetje koronavirusa.

Seznam gre lahko v neskončnost. Seznam spremljanja sprememb, ki se zadnje dni izrisujejo v našem družbenem življenju. Njihov skupni imenovalec je virus medsebojnega nezaupanja: vsakdo lahko vsakogar ogroža – zaradi prostora, ki si ga vsi delimo, zaradi fizične bližine v njem, zaradi različnih razlag, kaj pomeni »ostajati doma«, zaradi različnega pojmovanja, kaj zdravje sploh je in kako ga vzdrževati. Je dovolj varno sprehajati se na bližnjem hribu brez maske in se največkrat brez pogleda iz oči v oči drug drugemu ogniti vsaj na meter razdalje? Sem dober in odgovoren državljan (sveta), če grem na sprehod le na domu najbližji hrib ali pa sem disident, anarhist in druge ogrožajoč hedonist, ker se odpravim na, čeprav bolj neobljuden, a tudi od doma bolj oddaljen grič? Bom ostal doma, čeprav so moji mami v bolnišnici ravno diagnosticirali raka, do nje itak ne morem, a ne bom obiskal tudi osamelega očeta, ker ga s tem zdravstveno še bolj ogrožam? Namesto tega si bomo bližnji po telefonu izmenjali besede, tišini pa bo prepuščen vsak zase. Ali je bolje v skrbi za svoje in zdravje bližnjih raje redno preverjati spreminjajoče se statistične podatke in vedno nove omejitve ter s tem z uporabo najrazličnejših sevanj prispevati k svojemu (ne)zdravju?

To je le nekaj napaberkovanih pomislekov, vtisov družbenosti zadnjih nekaj dni, ko še toliko bolj prihaja do izraza, da individualno za zdravje nikoli ni mogoče dovolj dobro poskrbeti – da se ne bi lahko potrudili še vsaj malo bolj. In ko lahko še enkrat vzamemo v roke Esej o slepoti Joséa Saramaga ali pa se spomnimo Benthamovega panoptikona – občutka, da vsi nadzorujemo vse in da smo nenehno nadzorovani tudi sami. Ni boljše podlage za nadaljnji razrast farmacevtske in telekomunikacijske industrije ter obenem družbe vseprežemajočega nadzora, strahu in osamljenosti. Komu zaupati? Je lastna odločitev in zaupanje samemu sebi, kakšen človek želim biti, dovolj? Recimo tak, ki na sprehodu lahko še vedno pogleda v oči in mimoidočega pozdravi. Tak, ki gre v času izolacije s prijateljem na hrib in drugega vpraša, kako je in ali kaj potrebuje, ker ve, da je zgolj fizična prisotnost drugega dostikrat največ, kar si kot ljudje lahko damo. Tak, ki tudi iz izkušenj ve, da sta ljubezen in pozornost brez strahu in nezaupanja tisto, kar prav tako zdravi – sem že.

* Prispevek je bil najprej objavljen na spletni strani Zdravo Slovenija, ki jo je vzpostavila antropologinja dr. Katerina Vidner Ferkov. Objavljeno z dovoljenjem avtorja. Povezava na izvirnik: https://www.zdravo-slovenija.com/blog1/2020/3/18/za-upanje.