Študentje 2. letnika Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL so čas samoizolacije ob COVID-19 posvetili avtoetnografiji čakanja. Njihovo raziskovanje je temeljilo na delih Giovannija Gasparinija, Ghassana Hagea, Barbare Adam in drugih, ki so etnografirali čakanje, čas, ujetost in upanje. Pisali so dnevnik in v njem reflektirali pričakovanja, dolgčas, ritualizacijo in osmišljanje časa brez primere ter postopke ustvarjanja sprememb. Svojo izkušnjo so konec aprila 2020 reflektirali v kratkih esejih, ki jih objavljamo v Vsakdanjiku.
Avtorica razmišlja o ujetosti življenja v karanteni in »normalnem« življenju.
Špela Peterka
Prepletenost čakanja in ujetosti najbolj temeljito povzema moje misli in občutke v situaciji, v kateri smo se znašli. Kako bi lahko definirali čakanje? Definicij je ogromno, zame pa se kot najbolj relevantna za našo situacijo kaže naslednja: čakanje je kot nekakšen »zapravljen« čas, kot odmor od produktivne dejavnosti, ko ne delaš nič, medtem ko čakaš na nekoga ali na celoten svet, da se spravi k sebi, da naredi, kar je treba, da greš lahko kot posameznik nazaj počet svoje stvari (Minnegal 2009: 90). Kako pa se prepletata čakanje in ujetost? Po svojih zapisih iz dnevnika bi trdila, da je ujetost oblika čakanja. To se lepo pokaže, če naše čakanje vzporedimo z doživljanjem zapornikov. Zaporniki so »ujeti« in čakajo, da odslužijo kazen, da jih izpustijo na prostost, v neko »normalnost«. Mi smo bili v času samoizolacije prav tako »ujeti« v svojih domovih in čakali, da nas bo država »izpustila« nazaj v »normalnost«. Ampak bojim se, da ta »normalnost«, ki smo si jo tako želeli, ne bo nikoli več ista, kot je bila pred nastalo situacijo.
Ob čakanju na domu me je spremljala dvojnost doživljanja ujetosti, tako da sem na začetku čutila čisto drugače kot kasneje. Na začetku sem se počutila ujetnica doma, saj sem le čakala, da bo vse čim hitreje minilo, ne da bi se znala zares soočiti z nastalo situacijo. To se lepo pokaže v enem izmed prvih zapisov karantenskega dnevnika:
Gledam skozi okno in me obdajajo mešani občutki. Počutim se kot ujetnica lastnega doma, medtem ko opazujem park čez cesto, kjer mrgoli otrok. Jaz sem tukaj, oni so tam. Bolj imam občutek, da so to zanje samo neke vrste počitnice in se sploh ne zavedajo, kaj se dogaja. Sprašujem se, kako se lahko počutim tako utesnjeno in ujeto v domu oziroma sobi, ki naj bi predstavljala moj varni prostor. Se bo tako počutje nadaljevalo? … Zanima me, kako se počutijo otroci, ki jih vidim in tudi kar dobro slišim, saj so tako glasni. Po njihovih nasmehih sklepam, da se imajo več kot odlično … Res bi bilo fajn biti otrok, ki je star pet let, ki se želi samo igrati v parku s svojo žogo in se sploh ne zaveda, kaj se dogaja. Življenje bi bilo res lepo in tako preprosto (16. 3. 2020).
Kasneje, ko sem se prilagodila na situacijo, sem popolnoma spremenila mnenje. Počutila sem se svobodno, ker dan ni bil vedno vezan na čas in nisem nikamor hitela. Začela sem razmišljati, kako je naš vsakdan tesno vezan prav na čas, zato vedno nekam hitimo. Ali to pomeni, da smo v »normalnem« življenju ujetniki časa in noro natrpanih urnikov? To bo vedel vsak zase, moj dnevniški zapis pa govori zame.
Začela sem razmišljati … Kako sem se navadila na vse to, od preživljanja časa z domačimi do nekako bolj umirjenega živjenja v primerjavi s prej. Počutim se bolj svobodno, kar je res kot nekakšen oksimoron, glede na dano situacijo. Ne moram pa nehati razmišljati, kaj bo po vsem tem, ko bo enkrat konec te epidemije … to pomeni, da se bom počutila ujeta v času in spet vedno nekam hitela? … Se bom počutila ujeto takrat, ko bomo v bistvu »svobodni«, in se trenutno počutim svobodna, čeprav smo nekako »ujeti«. Očitno mi nikoli ne bo prav … (24. 3. 2020)
Mislim, da me bo še naprej spremljalo vprašanje in občutenje ujetosti. Po eni strani ujetosti res ne občutim več, ampak kaj se bo zgodilo, ko bo tega konec? Res je smešno, kako nismo ljudje nikoli zadovoljni s tem, kar imamo. Najprej me je sama misel na karanteno asociirala na ujetost. Kasneje pa me je ravno strah pred neko »normalnostjo«, da bom morala spet v nek ustaljen urnik, kjer mi bo življenje narekoval čas, zbujal občutke ujetosti. Mogoče me je samo strah vrnitve k staremu ali pa me je strah, da po koncu epidemije ne bo več vse isto kot prej.
Literatura:
- Minnegal, Monica. 2009. The Time is Right: Waiting, Reciprocity and Sociality. V: Waiting. Ghassan Hage, ur. Carlton: Melbourne university Press. Str. 89-97.
* Objava je rezultat projekta Mladi podjetniki v času negotovosti in spodbujenega optimizma: Etnološka študija podjetništva in etike mladih v sodobni Sloveniji (J6-1804). Več o projektu: https://www.zrc-sazu.si/sl/programi-in-projekti/mladi-podjetniki-v-casu-negotovosti-in-spodbujenega-optimizma-etnoloska-studija.
