Upokojena T. S. je v času najhujših protikoronskih ukrepov in ob njihovem rahljanju pisala dnevnik in ga dopolnjevala s podatki iz medijskih poročil. Prijazno nam je dovolila, da ga objavimo na Vsakdanjiku – v več delih, predvidoma trikrat na teden. V kontekstu znova naraščajočega števila obolelih nas dnevnik spominja in opominja, kako smo se počutili v samoosami, se spopadali s tesnobo in drugimi občutki ter spoštovali ukrepe, ki jih znova uvaja vlada.
T. S.
Rešuje me rutina. Vsak dan sproti določim, kaj moram postoriti. In v eni oddaji Ostanimo doma sem poslušala prav o koristnosti rutine. Kar je, mimogrede, moja običajna spremljevalka tudi sicer. Zato čez dan nimam težav. Te nastopijo v trenutku, ko se prebudim na kavču in se preselim v posteljo. STOP. Konec spanja. Začnejo se postalergijske težave, ne kašljanje, ampak bezanje v grlu, morala bi izhrkati neko sluz, pa ne morem. Začnejo me srbeti ušesa, sluhovod, imam čisto suh nos, suha usta, četudi za večerjo pojem le navadni jogurt. In zdaj naj vem, ali je to od korone, ali od alergije, ali od kakega tretjega vraga?!
Včeraj je bil 27. april, včasih dan OF, zdaj dan zmage, pogosto združen s 1. majem in kakšnim potovanjem. Ne vem, ali bom še kdaj to doživela? Polnost, angažiranost praznikov. V paketu sem gledala tri zanimive TV-oddaje: intervju z dr. Žigo Turkom (ogled z zamikom), dokumentarni film o Edvardu Kocbeku (gledala dvakrat zapored) in potem še o ukradenih otrocih. Vse pretkano z nekim razočaranjem s stališča sedanjosti. Nimam se za desničarko, ta beseda mi je zelo zoprna, sem pa tradicionalno konservativna, predvsem pa ne revolucionarka z mečem in ognjem. In sem potem razmišljala tudi o tem, kolikokrat sem se v tej demokratični družbi po letu 1991 počutila drugorazredni državljan (veliko bolj kot v enopartijskem bivšem sistemu). (Politiziram, izbrišem del besedila …)
Tudi zato kot nora berem. Dobro se počutim, da sem se prebila skozi zahtevno branje Toni Morrison Ljubljena. V svoji knjižnici sem iskala še kaj zelo dobrega, česar še nisem prebrala, potem pa sem odkrila knjigo Tadeja Goloba Leninov park. (Tam sem hodila z M., ko je bila A. še dojenček in je bil ta park najbližji za sprehode z dojenčkom.) No, to knjigo bom pa res prebrala samo za sprostitev. In v eni stari številki Sobotne priloge sem prebrala članek z Mirjam Milharčič Hladnik, piše o monumentalni knjigi Doba velikih migracij na Slovenskem, ki da je doslej najbolj celovita zajeta problematika slovenske migracijske preteklosti. Ko bodo knjižnice spet odprte za obiskovalce, si bom knjigo izposodila.
Še naprej pišem samointervju v zvezi z mojo knjigo ND. Gre za zapis o mojem pisanju nasploh. Kaj za vraga me žene, da kar naprej nekaj zapisujem?! Če ne bi bilo tega koronavirusa, najbrž ne bi niti pomislila na kaj takega. Bom videla, kako daleč bom to pripeljala. Potem pa je tu še nedokončana zgodba Zadnja proba, moram jo skrajšati … Napisano po resničnem dogodku.
Skoraj nič se ne jezim, čeprav moram za nazaj zapisati nekaj KV zanimivosti.
Pa še to: oglasil se je T. in me vprašal, kaj delam. Gotovo pišem? Pa ja, da pišem. In je še enkrat potrdil, da bo na promocijo knjige prišel zasvirat na svojo violino. (Vneseno iz rokopisa v rokovniku 25. 7. 2020, številke iz statistike izpustila.)
