Upokojena T. S. je v času najhujših protikoronskih ukrepov in ob njihovem rahljanju pisala dnevnik in ga dopolnjevala s podatki iz medijskih poročil. Prijazno nam je dovolila, da ga objavimo na Vsakdanjiku – v več delih, predvidoma trikrat na teden. V kontekstu znova naraščajočega števila obolelih nas dnevnik spominja in opominja, kako smo se počutili v samoosami, se spopadali s tesnobo in drugimi občutki ter spoštovali ukrepe, ki jih znova uvaja vlada.
T. S.
Nedelja, 3. 5. 2020
Vladni odloki: spet odprta igrišča, knjižnice, muzeji, galerije (ne pa tudi moja Tretja univerza, gledališče, kino). Bi zdaj lahko napisala: pa smo zunaj (vsega hudega)? In takoj nato: ves ta čas mi je pomagala rutina. S tem stavkom sem že začela en svoj dnevniški zapis.
Nič več ne zapisujem vsakodnevne statistike o gibanju KV, eni zadnjih podatkov, najbrž še predprazničnih, so tile: 634 testiranj, 6 novih okužb, 80 v bolnišnični negi, 22 na intenzivni negi, noben odpuščen, 1 umrl. Na pamet pa vem, da se zdaj število umrlih približuje stotici. Ko je umrl prvi, sem na tihem prosila, naj se število ne povzpne do deset, ko jih je umrlo že čez 20, naj ne pride do 50. Zdaj nič ne prosim, naj ne pride do sto. Ne gre tako. Število na intenzivni počasi kopni, kdo od teh je odpuščen, kdo pa umrje.
Jaz se nekako v resnici nisem mogla vživeti v to, da bi morda obolela, še manj sem razmišljala o tem, da bi ob obolenju lahko umrla. Od česa drugega že, od kovida pa … Upoštevala sem predpise o osamitvi, a nisem pretiravala. Da bi si šla likat časopise, potem ko sem jih imela več dni na balkonu, kot je to počela moja prijateljica – zame je to pretiravanje, nepotrebno. K meni sta vsak teden prihajala na kosilo G. in K. (mimogrede, K. je precej skakala po trgovinah). Razen tega, da smo zelo pazili na umivanje rok ob vstopu v stanovanje, smo se obnašali precej svobodno. Skupaj smo sedeli za mizo, ni bilo predpisane razdalje. Sicer pa sem nosila masko, ko sem stopila v domače dvigalo, tudi ko sem šla po stopnicah, potem pa jo pustila na balkonu. Če bi se vanjo ujel virus, bi ta na maski ostal, okužila bi se naknadno. In kaj mi potem pomaga nošenje mask? To moram še predelati za kdaj pozneje. Skratka, lahko sem samokritična in zapišem, da sem bila precej polovičarska. Vse drugo OK. Držala sem razdaljo na sprehodu po gozdni poti, z nikomer se nisem družila.
Ali lahko zdaj navedem kakšne povzetke po preteku dveh mesecev? Proti koncu so se začeli pojavljati čudni znaki. Ko bi morala v postelji zaspati (po eni uri ponoči), sem začela grozno hrkati. Ali je to podaljševanje alergije (srbenje v očeh, ušesih), ki se je preneslo na dihala, ali pa je kakšna oblika depresije. Strah, da bom zbolela za kakšno sekundarno boleznijo. Udi trdi, boli križ, hrbet. A si ne vzamem časa za jutranjo telovadbo. Nimam časa, ker takoj z leve in desne potegnem knjige, časopis (kar naprej berem Sobotno prilogo in nikoli ne morem prebrati vseh člankov), šolske učbenike … Tako za svojo pisalno mizo (posteljo!) vztrajam do desetih, potem se preselim za računalnik. To je bilo moje najpogostejše delo v teh dveh mesecih.
Marca sem se veliko ukvarjala s pripravo ND, v začetku aprila so sporočili, da bodo gradivo poslali v tisk, kdaj bo knjiga izšla, pa je odvisno od epidemije.
Od CMD nobenega sporočila, čeprav bi tam morali še nekaj dodelati, nato mi poslati pregled preloma v .pdf, kot so mi napovedali ob koncu 2019 … In ves čas sestavljam intervju s samo sabo v zvezi z nastajanjem romana. V resnici sem kar delovna. Kljub temu pogrešam kakšen osebni stik. Še bolj zato, ker si ga zaradi virusa ne morem privoščiti, bi ga rada doživela. K. se čudi, kako da kar naprej tarnam, da sem osamljena, ko pa sem ves čas v akciji. Zakaj naj bi me poklicala vsak večer, čeprav samo za dve minuti?! A včasih se zgodi, da ves dan ne spregovorim niti besedice, če me kdo ne pokliče ali jaz koga ne pokličem. Od molčanja imam glas čisto suh. Morala bi govoriti sama s seboj ali pa prepevati.
Zunaj pa pomladno nebo z visokimi oblaki, vse zeleno in težko od kipenja … (Vneseno iz rokopisa v rokovniku 24. 7. 2020.)
