Upokojena T. S. je v času najhujših protikoronskih ukrepov in ob njihovem rahljanju pisala dnevnik in ga dopolnjevala s podatki iz medijskih poročil. Prijazno nam je dovolila, da ga objavimo na Vsakdanjiku – v več delih, predvidoma trikrat na teden. V kontekstu znova naraščajočega števila obolelih nas dnevnik spominja in opominja, kako smo se počutili v samoosami, se spopadali s tesnobo in drugimi občutki ter spoštovali ukrepe, ki jih znova uvaja vlada.
T. S.
Torek, 31. 3. 2020
Danes je pa »marijageld« za nas upokojence, marijageld – tako so ta praznik, plačilni dan, imenovale kolegice iz moje prve službe v tiskarni Doma tiska. Vsakega dvanajstega v mesecu smo dobili plačo v gotovini, za malico pa bone. Z njimi smo si lahko privoščili vsak dan malico, bila je tako obilna, da je odtehtala za kosilo, lahko pa smo vse porabili naenkrat, nakupili salam, sira, paštet. Koliko denarja sem imela takrat! In potem sem si za vsako plačo kupila kaj konkretnega, preostanek je bilo treba shraniti, kajti mesec je bil dolg. Tudi na to zdaj mislim. Za zdaj naše penzije niso ogrožene, socialno šibkejši bodo dobili celo dodatek. To se mi zdi res lepa gesta, a kaj bo, če bo ta kuga trajala in trajala, rezerve se bodo spraznile, vsi ekonomisti, analitiki opozarjajo tudi na to. Ne, ne bom zdaj glodala o tem. Živim zmerno, po pameti, vedno sem se imela za dobro državljanko, čeprav se nikoli nisem udeleževala ne takih ne drugačnih zborovanj, razen ko sem bila študentka. Kako bi na primer lahko ignorirala shod pred Filozofsko na Aškerčevi, ko pa sem vsak dan stopala v njeno poslopje? Preskakujem, rada bi nadaljevala pri včeraj zastavljenih rokopisih. Morda je to edina priložnost, da o njih še kaj spregovorim. Zato pa moram seči nazaj, vsaj v preteklo leto.
Sicer pa se mi stvari kar naprej v majhnih odmerkih postavljajo na glavo. Namesto da bi se dnevne tlake lotila zgodaj zjutraj, to počenjam po kosilu, ko se mi nagrmadi še kup drobnih prošenj: T., ali imaš kontakte od lutkarja EM, me prosi nekdanji službeni kolega I. Kolegica J. pa, kaj mislim o slovenskem trpniku, o pravem in nepravem. Kaj se mi zdi bolj prav. In mi postreže z dvema primeroma. Bog se usmili, to se mi pa res ne da. Naj pogleda v spletne forume LdS ali pa kar ISJFR.
Ampak najprej bom naredila kaj za svojo fizično kondicijo. Stojim na balkonu, preizkušam veter kot deskar, ki se odpravlja na morje, ali kot športni balonarji, ki preizkušajo smer pihanja vetra (tu pa sem bila resnično udeležena). Stojim torej na balkonu in premišljujem, ali mi zadnji ukrepi dovoljujejo en skok mimo trnovskih blokov. Pa saj sama vem: po pameti, po lastni presoji. Ampak zunaj tako piha. Ko se bom vrnila, bom kihala in smrkala, imela suho sluznico in potem bom ves večer premišljevala, ali se me morda že ni prijel ta vrag, ta KV. Ne, lepo bom ostala doma. Začela sem potekavati po nekaj metrov dolgem hodniku s podaljškom v kuhinjo in v dnevno sobo, maratona sicer ne bo, le sobna telovadba. Potem se spomnim, da se morda pri sosedih eno nadstropje nižje zaradi moje telovadbe trese strop, zato še bolj na rahlo stopam. To nič ne velja. Zadihala se nisem niti toliko, kot če bi se povzpela od prulskega mostu do Dolenjske ceste. No, prav, bom pa telovadila. Kako že gredo tiste vaje, ki sem jih nekoč delala v neki raziskavi? Telovadim s pogledom na Ljubljano in grad in kamniške planine, ki jih zavijajo gosti oblaki, saj so napovedali, da se bo vreme poslabšalo. Naredila sem 16 počepov, malo pogoljufanih, pa malo sem stala na eni nogi. Celo večnost že telovadim. Ko pa pogledam na uro, ni minilo niti 15 minut. Ampak je treba. Zvečer se pokažejo vse negativne posledice karantene. Grozno me boli hrbtenica, zato potem nekaj časa stoje gledam televizijo. Saj ni čudno! Takole gre: eno tretjino dneva branje in pisanje v postelji, eno tretjino dneva sedenje za računalnikom, zadnja pa, vanjo so vštete predvsem večerne ure sedenje ob televizorju, podkrepljeno s sklanjanjem nad klekljarsko blazino.
Včerajšnji večer, ki se je zavlekel pozno v noč, je bil sploh nekaj posebnega. Po odmevih sem hotela samo tako malo za lahko noč pogledati, kaj je na drugem TV-programu, ko me je presenetila podoba Alenke Glazer. Letos v prvi polovici marca so nam po slovlitu sporočili, da je umrla. Alenko Glazer že dolgo poznam, gospa je bila hči pesnika Janka Glazerja (pesnica, prevajalka, urednica, literarna zgodovinarka in profesorica književnosti mnogim generacijam študentov na mariborski Pedagoški fakulteti), velikokrat se je menda oglasila na naši založbi, se rada ustavila pri tem ali onem uredniku in poklepetala. Menda so kar bežali iz svojih pisarn, ko se je po hodniku razširil glas, da imajo gostjo iz Maribora. Saj vem, moško napenjanje; ko so oni ure in ure čepeli za pultom v Kinokomuni, ni pa nihče bežal. Gospo sem spoznala, ko sem pripravljala gradivo za leksikon Osebnosti in sem potrebovala ažurirane podatke. Oglasila se mi je osebno in prinesla nekaj štajerske širine in neposrednosti. Kar zaklepetali sva se, posebno če sva bili v sobi sami. Takrat sem si to še lahko privoščila. Čez leto, dve smo se preselili v open space, da smo bili zagotovo vsem na očeh, in šefi so začeli krožiti okoli naših pisalnih miz, če se je kateri od gostov predolgo zadrževal. Tako se je zgodilo, da sem se bolj prestrašila kot razveselila, kadar so mi iz recepcije sporočili, da me čaka ta in ta avtor. Kaj naj naredijo, so spraševali, ali ga pošljejo gor ali pridem dol?
Naj se vrnem k gospe Alenki in k najinim stikom. V dogovorjenem roku naj bi od nje dobila neki članek, bilo je okrog novega leta, napisala sem ji pisemce, za voščilo pa ji poslala svojo knjigo. Odgovorila mi je z dolgim pismom in mi polaskala, češ da ji je moja knjiga polepšala čas, ko je bila priklenjena na posteljo. Tako imam nekje, a kdove v kateri mapi, shranjeno tudi njeno korespondenco. Kaj bi štajerski odprti duši tako popihalo na dušo pisanje z rovtarskega konca, si lahko samo mislim. Toda da se mi je gospa Alenka tako zapisala v srce, se je moralo zgoditi še nekaj. Bilo je pred leti. Znano je, da se televiziji posvečam samo v večernih urah, tudi zelo poznih, če seveda zdržim pred ekranom. Nekoč sem se takole obirala pred televizorjem, polnoč se je bližala, ko zagledam pred seboj njen obraz. Jo poslušam. Vstanem. Stojim. Gospa na pragu devetdesetih je govorila tako zbrano in izbrano, da bi jo poslušala, tudi če bi prej pojedla tri apavrine.
Ko so čez nekaj dni ponavljali to oddajo, sem bila spet pred ekranom. Njene besede so se mi vtisnile v spomin kot poslanica, na katero bi se morali spomniti vedno, kadar nas sili k nestrpnosti, arogantnosti, morda samo zato, ker prihaja kdo iz nasprotnega ideološkega tabora. Govorila je o prvih dneh nemške okupacije Maribora, o pripravah na prisilno izselitev v Srbijo. Njena mama je od vsega hudega, kar jo je čakalo, omedlela, kar je zmedlo vso družino. Eden od tam navzočih dveh Nemcev, ki naj bi družino pospremila na železniško postajo, pa je vzel položaj v svoje roke, močil jo je s kisom, jo tolažil, da se bodo čez dve leti vrnili, in jih priganjal, naj vzamejo s seboj več oblačil za bivanje v tujini.
Takrat sem si ustvarila svojo življenjsko filozofijo, ki je do zdaj nisem spremenila: da ni važno, kaj je človek po narodnosti, po idejni opredeljenosti, kaj je po dosežkih v službi, po karieri, nič ni to važno, samo, ali je človek ali pa ni.
Govorila je počasi in zbrano. Stala sem in jo poslušala. Tako tudi včeraj, ko so njene spomine spet predvajali. In zgodilo se je še nekaj. Od tedaj, ko sem čisto po naključju prestregla ta torkov že skoraj nočni program, v kateri se izmenjujejo Spomini in Pričevalci, redno gledam to oddajo. Med gosti dr. Jožeta Možine pa so me najbolj presunile izpovedi Slovencev iz Avstralije. Pred skoraj 20 leti sem bila tam. Naj so še tako zagrenjeno pripovedovali o svoji usodi, ki jih je prisilila, da so odšli, bili jezni …. Končali so s solzami v očeh: domovina je samo ena, nepozabna, neizbrisna.
Naj se vrnem nazaj k Alenki Glazer: Takrat me je njen občutljivi refleksivni ton pripovedi tako prevzel, da sem ji dolgo »pisala« pismo, ki ga seveda nikoli nisem napisala in odposlala. Spomin na to najino prijateljstvo je le knjiga njene daljne sorodnice Ivanke Glazer (hčere očetovega bratranca) Svetlice v mraku (Mariborska literarna družina, Maribor 2002). »Ali vam ne bo odveč, če vam jo dam, prosila me je (avtorica), naj knjige razdelim tistim, ki imajo radi poezijo.« Danes zjutraj sem jo brala, zamudila dvoje poročil in nič nisem vedela, kaj se dogaja na bojni fronti s koronavirusom. A se mi je zdelo pomembno, da si tole refleksijo na gospo Alenko zapišem v svoj dnevnik.
