Upokojena T. S. je v času najhujših protikoronskih ukrepov in ob njihovem rahljanju pisala dnevnik in ga dopolnjevala s podatki iz medijskih poročil. Prijazno nam je dovolila, da ga objavimo na Vsakdanjiku – v več delih, predvidoma trikrat na teden. V kontekstu znova naraščajočega števila obolelih nas dnevnik spominja in opominja, kako smo se počutili v samoosami, se spopadali s tesnobo in drugimi občutki ter spoštovali ukrepe, ki jih znova uvaja vlada.
T. S.
Sreda, 1. 4. 2020
Maske: da ali ne? Ves dan samo o tem. Včeraj: naredila sem masko iz toaletne brisače, sešiti je ne morem, ker sem lani prodala šivalni stroj. Sicer pa imam pravo masko, celo več jih imam. In vsepovsod ljudje z maskami. Kitajci: razpoznavni znak – maska; koronavirus: razpoznavni znak – maska. Na ekranu, v časopisu, politiki v času koronavirusa – maska. Zapomnila si bom tudi prvo številko ŽN (namesto prejšnjih ŽS); v intervjuju župan govori o tem (o tem mu je pisal prijatelj, ki živi na Kitajskem), kako so se Kitajci reševali pred pomanjkanjem mask: prav jim je prišla tud plenica za enkratno uporabo ali dno plastične steklenice. A smo poučeni, kako je treba masko pravilno namestiti, sama sem poskusila in naredila prvi selfi v svojem življenju. Ja, s takimi stvarmi se igram. Sicer pa danes ves dan o najbolj ogroženi skupini ljudi, onemoglih v domovih za ostarele.
V ta debeli rokovnik – ta je tako rekoč moj partner, včasih me čaka ob postelji, največkrat pa kar v njej, postelja je dovolj velika, da se pri spanju ne motiva – sem zapisovala:
Večino noči prebedela. Nisem šla spat, ko je bil čas, spet so me premamile tiste nočne spominske oddaje, tokrat smo poslušali pričevalca Jožeta Černeta, pevca solista pri Koroškem oziroma Ribniškem oktetu, doma nekje na Polhograjskem (Kozarje). Potem je bila ura štiri zjutraj, šla sem pit vodo, tako suha usta sem imela, da me je žgalo v grlu. Prigovarjala sem si, da mi je dobro, naj mislim na kaj ustvarjalnega. Pa spet dvom, ali je to pametno. Na nasprotni strani pa: Ne, poskušaj na »nič« misliti, tuhtanje je tvoja zasvojenost, nobena zasvojenost pa ni dobra. Mučilo me je tudi, da sem kolegici na njeno vprašanje o rabi trpnika pri nekem konkretnem stavku odgovorila nekako ihtavo. Pri vsej strokovni literaturi, ki je na voljo! Jaz pa naj pišem traktate o tako imenovanem nepravem trpniku! To je ta mizerni občutek, da se me spomnijo samo, kadar potrebujejo hiter odgovor, nasvet, storitev. Od prijateljev vendar potrebuješ kaj več. Recimo: Kaj počenjaš ta hip, prijateljica, kako preživljaš te dni, rada bi poklepetala s teboj. En tak majhen čvek, na primer. Izjema pa je naša N. Kliče vztrajno vsak teden, ob določeni uri, na določen dan. Zelo se moram potruditi, da je s svojim klicem prehitim, in le redko se to zgodi.
Zunaj je vražje mrzlo, zato si privoščim še eno dozo termoforja. Tole, da mi računalnik označi besedo, češ da z njo slovnično ni vse v redu, me je razjezilo. Takoj sem pogledala v jezikovni korpus Frana, kaj tam piše; označeno je, naj pogledamo pod besedo grelnik. (No, kako bi se bralo, če bi napisala »da sem si natočila še en grelnik«, ker bi se lahko razumelo tudi kot bojler, zato: ljubi urejevalniki besedil, pustite termofor pri miru.) Kasneje sem besedo našla na eSSKJ, Gigafida 2.0 pa ima okoli 350 konkordanc. Torej se bo v mojem slovarju zelo pogosto uporabljena beseda termofor še naprej tudi zapisovala. Toplota me prelije, kot me je včasih topla voda, ki sem si jo do polovice natočila v banjo. Ali pa kot sem se zdravila v ta črnem bazenu v Vivatu v Moravcih. Za prejšnji teden sem imela rezervacijo, K. darilo za sedemdeseti rojstni dan. S premislekom sem izbrala čas med zadnjimi zimskimi šolskimi počitnicami in velikonočnimi prazniki. Ne samo da se bom veliko namakala v črnih kopelih, veliko brala in ustvarjala za računalnikom, vsaj enkrat na dan se bom odpravila po makadamski poti med žitnimi polji, dokler ti seže oko. Tam sem se sprehajala, ko so polja želi s kombajni, ko so se nanj spustile štorklje, potem pozimi, ko je počivalo, zemlja je bila pomrznjena. Kako je videti spomladi, ko bilje poganja iz tal, pa še nisem doživela. Zanimalo me je, kaj se bo na prekmurskih poljih dogajalo v poznem marcu. Potem se je zgodila epidemija, odpovedala sem obisk toplic in ko je prišel načrtovani teden, se sploh nisem spomnila nanje. To samo kaže na to, kako so nas dogodki posrkali vase.
Zunaj se grmadijo beli spomladanski oblaki. Vse beži z oblaki in pticami – ponavljam za pesnikom. Kar naj se malo zapre, naj dežuje, naj sneži, potem vsaj ne bom želela iti ven. Se bom še jaz zaprla. In spet bo en dan mimo.
K. me ne pokliče, samo kaj napiše mi in me vpraša, ali kaj potrebujem. Veliko dela ima, vem, še več v službi. Skrbi, kako vleči voz naprej, na katerem se vozi težek tovor. Bolezen našega G., občutek osamljenosti …
Včeraj me je zaskrbel podatek: v nedeljo niso sporočili nobene žrtve KV, včeraj štiri, zdaj je za KV umrlo že 15 ljudi, 800 potrjenih okužb, največ v domovih za ostarele.
