O prvomajskih budnicah
Avtorica se spominja prvomajskih budnic in opisuje, kako se ta tradicija na Slovenskem ohranja tudi ob prepovedi zbiranja na javnih mestih zaradi koronavirusa.
Saša Poljak Istenič
Praznovanja prvega maja se ne spomnim, dokler nisem v zrelih študentskih letih postala članica plehmuske, godbe na pihala ali pihalnega orkestra, kot se danes pogosto reče tovrstnim zasedbam, ker ne izvajajo več samo koračnic, ampak tudi popularne popevke, koncertno in še kako zahtevnejšo glasbo. Če me prej ni bilo po cel mesec domov, sem se potem tja vračala vsaj dvakrat na teden, da sem lahko prišla na godbene vaje; spomnim se, da mi je vožnja pobrala dobršen del štipendije. Tudi vse nedelje niso bile več dan za spanje, saj sem že pred 9h zjutraj, vsaj pred pomembnejšimi nastopi, iz omar vlekla tolkala in jih postavljala v ozadju dvorane za vaje (in že pred tem, ob 8h, s komaj odprtimi očmi pila kavo s prijateljico, tudi godbenico). Med godbenimi nastopi je imela najdaljšo tradicijo vsekakor prvomajska budnica. Enako velja tudi za Godbo Medvode, katere članice sem postala, ko sem se poročila in preselila (v obratnem vrstnem redu).
Godba Medvode je bila ustanovljena leta 1929 in je lani decembra praznovala 90 let svojega delovanja.* Večino svoje zgodovine je delovala kot delavska godba, kar pomeni, da so bile za godbenike delavske manifestacije, vključno s prvomajskimi budnicami, eden najpomembnejših dogodkov v letu. Za prvi maj naj bi, tako pravijo viri, hodili igrat na Šmarno goro, Katarino, Osolnik, Jeterbenk in na druge proletarske javke v okolici Medvod. Delavska tradicija v Medvodah je bila močna zaradi tovarn Donit in Color in zato je godbena budnica leta 1976 dobila celo glavno vlogo v oddaji Medvode slavijo prvi maj Radia Ljubljana:
Ob pol petih zjutraj so se zbrali godbeniki Medvoške godbe v svojim domu na Svetju, vzeli instrumente in točno ob petih se je oglasila čez hrib in dol njihova prvomajska budnica. Vse jutro in zgodnji dopoldan so potlej igrali zdaj tu zdaj tam po razloženih soseskah. Spet in spet vstopali na avtobus, ki jih je vozil od kraja do kraja, od naselja do naselja, od vasi do vasi. Povsod so se znova razvrstili, zaigrali koračnico, in v slovenskem pohodu prispeli na tisti prostor med bloki in hišami, kjer je naravno središče vsake stanovanjske skupnosti. Povsod so igrali iz prekipevajočih src vsem ljudem z enako bijočim delavskim srcem. Z narodnimi in delavskimi zastavami na čelu, nosili so jih mladinci, je godba obredla stare Medvode, Svetje, Podsvetje, Ladjo, Goričane. Povsod so se odpirala okna, ljudje so drli iz hiše, kakor magnet jih je vlekla godba za seboj. Še posebno dekleta, fante, otroke. Tako je bilo v Zgornji in Spodnji Senici, v Sori, Dolu, Rakovniku, Vašah. Ponos in občudovanje sta prevzemala krajane, ko so prihajali k njim godbeniki v strumnem koraku. Udarna pesem, blesk zlatih trobent, starejši možje, pa mladi, med njimi ta in oni deček in deklica, vsi oblečeni v črne slavnostne uniforme s svetlo modrimi kravatami, belimi kapami in belimi pletenicami prek levega ramena. Katero uho, oko in čustvo bi moglo ostati ravnodušno. Koga ne bi spravila na noge ta parada veselja, pomladne sreče in razviharjene prazničnosti. Nič drugačno ni moglo biti ljudsko doživetje, ko je njihova godba več kot 30 navdušenih muzikantov primarširalo v Presko, Studenčice, Žlebe, Golo brdo, Seničico, Zbilje. Ni bilo zaselka v vsej širni medvoški krajevni skupnosti, ni bilo človeka od vseh sedem tisoč duš, kolikor jih danes že šteje ta skupnost, ki ne bi bil deležen poštene mere zanosa, tolikanj darežljivo in zavzeto ga je sejala godba v prvomajsko jutro.
Ko sem pred desetletjem zbirala gradivo o Godbi Medvode, so se starejši godbeniki spominjali številnih zabavnih in lepih prigod na budnicah. Morda jim je še najbolj ostala v spominu tista, pri kateri so jim na eni od postaj namesto z žganjem postregli s kisom. »Gospa je prinesla cel liter jesiha, ker je mislila, da je liker. Filip je najprej spil en štamperle, se je skremžil, ampak je podal naprej tisti štamperle,« so mi pripovedovali. Štamperle je krožil, dokler ni prišel do kapelnika. Ta pa je gospe vendarle povedal: »Ti, to je pa jesih, ne šnops,« nato pa je nekdo komentiral, »samo še v travo bi se morali zapoditi, da bi malo se popasli, pa bi imeli solato.« Po nekaj dneh jim je gospa na vaje prinesla pravo žganje, ki pa se seveda do danes ni obdržalo. Ne, ni se pokvarilo, že davno ga je zmanjkalo.
Godba Medvode svojo budnico vsakič začne pred godbenim domom. 1. maj 2004. Arhiv Godbe Medvode. Godba Medvode na prvomajski budnici leta 2004. Arhiv Godbe Medvode. Program prvomajske budnice 2018. Arhiv Godbe Medvode. Godbena budnica s terase 1. maja 2020. Facebook Godbe Medvode.
Takšne in drugačne budnice še dandanes zaznamujejo prvi maj po mnogih slovenskih krajih, predvsem takšnih z močno delavsko tradicijo – razen letos, ko zaradi koronavirusa velja prepoved zbiranja in gibanja na javnih krajih. Tokrat so budnice usklajeno potekale ob 6h zjutraj, in sicer ali na balkonih ali pa virtualno. V mojem primeru (žal) samo virtualno, ker smo budilko po pomoti nastavili deset do sedmih namesto uro prej. Tudi Val 202 je organiziral budnico prek radijskih valov in pozival poslušalce, naj postavijo radio na balkon ali okno in vsaj v tej maniri prebudijo sokrajane.**
Ker je Godba Medvode postala naš družinski hobi program – v njej igramo vsi razen najmlajšega – smo si za virtualno budnico vzeli dva popoldneva časa. Najprej smo poiskali note in zvadili izbrano skladbo. Nato smo snemali zvok, vsak instrument posebej. Nato smo posneli še video, in to v godbenih uniformah (ne, srajc pač nisem zlikala). Vmes smo se jezili, preklinjali in se smejali, ker nam nikakor ni šlo po načrtih. Zvočne in videoposnetke smo, kot tudi drugi godbeniki, poslali predsedniku godbe, ki jih je zmontiral in pripravil za objavo. Ob 6h zjutraj, ko navadno začnemo z budnico, je bila virtualna budnica objavljena na godbenih spletnih kanalih. Tako smo v Medvodah in medvodški godbi – pe še v naši družini – tudi v kriznih razmerah ohranili tradicijo prvomajskih budnic.
Seveda pa upam, da se naslednje budnice udeležimo v živo. Navsezadnje je bistvo godbenih in drugih društev tudi (fizično) druženje, muziciranje pred občinstom pa čisto nekaj drugega kot zabavanje publike po spletu.
* Ob svoji 90-letnici je bila Godba Medvode vpisana tudi v register nesnovne kulturne dediščine Slovenije kot ena od nosilk godbeništva, tako da zdaj ne samo raziskujem dediščino, ampak jo v prostem času tudi živim. Več o tej nesnovni dediščini: http://www.nesnovnadediscina.si/sl/register/godbenistvo, priča godbeniški ustvarjalnosti v karanteni pa je tudi letošnja prvomajska TV-oddaja Slovenski pozdrav: https://www.rtvslo.si/tv/razvedrilni/slovenski-pozdrav/arhiv/filter?4d=174689996#modal. O Godbi Medvode: https://godba-medvode.si/, https://www.facebook.com/GodbaMedvode.
** Posnetek Vala 202: https://val202.rtvslo.si/2020/04/prvomajska-budnica-2/
