Ukrepi času karantene so prinesli nazaj težo meja: občutek za meje, ki so bile pred tem že porušene – meje države, meje regije, meje občine – se je vrnil. Bo strah, ko bomo te meje prečkali, ostal tudi po sprostitvi ukrepov? Ali bo ta celo prerasel v strah, ko bomo prečkali meje lastnega bivališča? Nemara pa se tudi ta strah že občuti …
Katarina Šrimpf Vendramin
Zunaj cvetijo češnje, pomlad je v polnem razmahu, občutek pa je, kot da čas stoji, čeprav dnevi vseeno tečejo. V tem čudnem stanju duha, polnem negotovosti in strahu, živijo ljudje ob zahodni meji, meji z Italijo, že skoraj dva meseca. Ko v večjem delu Slovenije virus covid-19 še ni bil glavna tema pogovorov, so ljudje tukaj že z grozo spremljali dogajanje na drugi strani meje, v Italiji. Nelagodje se je čutilo v zraku že ves februar. Ljudi je bilo strah, strah stika s sosedi Italijani. V Italiji je namreč začelo strmo naraščati število okuženih ljudi, in to v krajih, ki so od meje oddaljeni toliko kot Ljubljana. Tako je že sredi februarja v Novi Gorici in okolici v lekarnah zmanjkalo razkužil in zaščitnih mask. Virus se je nevarno bližal. Že zadnji teden februarja so začeli organizatorji odpovedovati dogodke. Tudi Raziskovalna postaja ZRC SAZU bi morala 27. februarja imeti predstavitev nove številke revije Izvestja, a nelagodje se je že čutilo v zraku. Sodelavka je dobila priporočilo iz Ljubljane, naj dogodek odpove. Ta strah, strah pred ljudmi izza meje, je očitno že prišel tudi do Ljubljane. A tudi sodelavke postaje smo se spraševale, ali je to res prava odločitev, je virus res že med nami, so ga v mesto prinesli Italijani, ki prihajajo vsakodnevno v Novo Gorico v trgovine, lokale, gostilne, ali je virus prinesel kdo, ki hodi čez mejo na delo.
1. marec, virus je pred vrati, potrdili so prvi primer osebe okužene s covid-19 v sosednji (stari) Gorici, torej v neposredni bližini. Tik pred tem je odjeknila še novica, da se čez mejo zapirajo tudi vse šole in univerze. Celotno območje, vključno s kraji na slovenski strani meje, se je v trenutku znašlo v t. i. korona obdobju. Tukaj je (bilo) namreč življenje med dvema mestoma, Novo Gorico in italijansko Gorico, državama Slovenijo in Italijo, tako prepleteno, da se meja ni več čutila. Sama sem na primer redno prečkala mejo, ker sem po italijanski strani hitreje prišla do avtoceste, ko sem morala v Ljubljano, kavo, riž, testenine in paradižnikovo mezgo sem redno kupovala v italijanskih trgovinah, na sladoled smo se raje odpeljali v italijansko Gorico. Veliko Italijanov pa je počelo obratno, sodeč po avtih z italijanskimi registracijami pred nakupovalnimi središči v mestu. Prej živahno življenje brez meje je naenkrat zamrlo. Vedno manj je bilo prehodov. Tudi sama sem ob vožnji čez italijansko ozemlje, ko sem morala tista dva vikenda konec februarja na Gorenjsko, imela nenavaden občutek. Strah me je bilo. Strah, da se bom na prireditvi, na katero sem morala, okužila. Kaj pa če sem že okužena, kaj če bom jaz okužila nekaj 100 ljudi, ki bodo z mano v istem prostoru? Prav tako sem imela neprijeten občutek, ko sem tisti teden moža prosila, naj se na poti iz službe ustavi še v Italiji v trgovini in nakupi zalogo naših običajnih artiklov.
9. marca so Italijani razglasili karanteno za ves severni del države, tudi sosednjo pokrajino Furlanijo – Julijsko krajino. Italijani, ki so bili sicer dobrodošli in zaželeni gosti krajev ob meji, so naenkrat postali persona non grata. Tako sva imela z možem ob povratku iz službe priložnost opazovati nenavaden prizor ob lokalnem bencinskem servisu, ki stoji tik ob meji. Množica Italijanov se je, ne meneč za karanteno, ki jo je odredila njihova država, in očitno ob višku prostega časa, namenila napolnit svoje jeklene konjičke kar preko meje. Ker so s svojimi avtomobili resno ovirali promet, je prišla tudi policija. Tako sva ob vožnji lahko opazovala besnega policista, ki je sredi križišča jezno krilil in pošiljal voznike z italijanskimi registrskimi tablicami domov: »Vai a casa! Pojdite domov!« je kričal.
Nato so se samo v nekaj dneh s svetlobno hitrostjo odvili ukrepi, kot je bilo zaprtje državne meje, vrata so zaprle šole in vrtci, zapovedano nam je bilo, naj ostanemo doma. Živim v občini, ki je kot nekakšen polotok sredi italijanskega ozemlja, zato je zaprtje meje še posebej vznemirilo ljudi. Vznemirilo je predvsem kmete, ki obdelujejo zemljo na obeh straneh meje. Bodo letos lahko do konca obrezali vse svoje trte in pozneje pobrali sadje? Tudi vsi tisti, ki so dnevno hodili v službe v Italijo, so bili vznemirjeni, saj v občini ni ostal odprt niti en mejni prehod, do najbližjega odprtega pa je pol ure vožnje iz glavnega kraja občine. Prva tako pa je ta odlok pomenil, da lahko iz občine prideš samo po dveh cestah, kajti vse ostale poti iz občine vodijo čez mejne prehode z Italijo.
Ne samo, da so v naslednjih dneh državne meje postale spet zelo pomemben koncept, še občinske meje so postale otipljive in prisotne. Sedaj se je to nelagodje ob prečkanju meje preneslo še na občinske meje. Če bo kontrola, me bodo ustavili, izogniti se ne morem, saj direktno v mesto pelje samo ena cesta?! Ali sploh imam zadosten razlog, da grem iz občine?
Ukrepi v tem korona obdobju so v nas spet vzbudili občutek za meje, ki so bile pred tem že porušene ali povsem nepomembne – meje države, meje regije, meje občine. Nas bo v prihodnje, ko se bodo strogi ukrepi sprostili, strah že, ko bomo prečkali meje lastnega bivališča? Ali se ta strah že občuti? Se ga bomo lahko znebili?
