Prispevek, ki je nastal konec maja, preveva nostalgija po predkoronskih časih.
Aida Silić
Sedim v centru Ljubljane v svoji najljubši kavarni. Na mizi kava z mlekom, na nebu pomladno sonce, v zraku vonj cvetočih dreves in zvok veselih ptičic. Popolnoma enako kot vsako pomlad. Pa vendar, že drugič, popolnoma drugače kot sicer. Hvaležna, ker lahko končno po dolgem zaprtju spet pijem kavo v kavarni, razmišljam o časih, ko si izgledal butasto, če si naokoli hodil s kirurško masko na obrazu. Razmišljam o časih, ko je bilo popolnoma normalno se s človekom rokovati ali mu steči v objem, ko ga srečaš, in ga zasuti s poljubi. Razmišljam o časih, ko je bilo mogoče praznovati rojstni dan s kolikor že ljudmi si hotel in celo oditi, kamorkoli si želel. O časih, ko ni bilo treba biti zdrav, da bi obiskal zdravnika, in o časih, ko smo drug drugemu dihali za vrat v nabito polnem avtobusu. Če kaj, si nikoli nisem mislila, da bom pogrešala te gneče v ljubljanskem potniškem prevozu.
Razmišljam, kako zelo hitro nam je nenavadno postalo navadno. Kako zelo hitro smo sprejeli novo normalnost in jo brez težav začeli živeti čez noč. Razmišljam o časih, ko mi je jutranje misli prešinilo, da bi obiskala družino v Avstriji, in sem čez manj kot uro že sedela na vlaku in opazovala svet, ki šviga mimo mene vse tja preko karavanškega predora. In to ne da bi mi pred tem kdorkoli rinil dolgo palčko v nos ter za to tudi napisal in poštempljal list papirja. Če me spomin ne vara, sem se sproti lahko ustavila še v trgovini in vstopila, ne da bi pred tem stala v 20 metrov dolgi vrsti in čakala na prosto mesto v prodajalni. Kako zelo noro zveni, da je v tistih časih prodajalka na blagajni vprašala, ali želiš še kakšne piškote ali zobno pasto, ki je trenutno v akciji, danes pa lahko izbiraš med barvami, oblikami in materiali obraznih zaščitnih mask. Vsaj moja je nujno črna, da sem barvno usklajeno oblečena. Karkoli že to pomeni. Vsaj moja blaznost in norost sta še vedno prisotni in še vedno enaki. Zdaj si vsaj lahko pod masko momljam najljubšo pesem in me ob tem nihče ne gleda grdo, ker me niti sliši ne.
Razmišljam o časih, ko je na otroških igriščih odmeval otroški smeh, na šolskih dvoriščih njihova živahnost in iz glasbenih šol najlepše melodije, ki so jo tkale otroške ročice. O časih, ko sem se brezskrbno lahko uredila in večere preživljala v gledališčih, kjer sem se lahko prepustila zvokom najlepših svetovnih oper in filharmoničnih orkestrov. Če me spomin ne vara, sem si lahko privoščila celo večerjo, in to v notranjosti restavracije. Tako malo se je spremenilo, a hkrati tako zelo veliko, in ti stari čudni časi niso bili tako dolgo nazaj, a vendar so tako zelo daleč od sedanje realnosti. Ne vem, ali želim naprej razmišljati, zdi se mi, da že previsoko letim.
Vstanem in vstopim v notranjost kavarne, da bi stopila do toalete. In v tistem trenutku zaslišim za seboj natakarico: “Gospa, masko, prosim!”
