Avtorica v prispevku razmišlja o nagrobnikih kot prostoru komunikacije s pokojnimi in nagrobne epitafe obravnava kot folklorno gradivo.
Saša Babič
Sprehod po pokopališčih v Sloveniji nam ponuja vpogled v nagrobnike, ki kot spomeniki pričajo o življenju posameznika. Na njih so običajno vklesani t. i. informacijski podatki – ime, v večini primerov priimek ter letnici rojstva in smrti. To so najosnovnejše informacije o pokojniku, ki jih najdemo na sodobnih nagrobnikih, praviloma zapisane na sredini. Ob bolj pozornem ogledu pa na nekaterih nagrobnikih opazimo še druge, vsebinske napise: starejši pogosto sporočajo podatke o poklicu pokojnika; nekateri izražajo pokojnikove misli za njegove potomce; med njimi pa so tudi nagrobniki, ki nosijo misli živih in služijo kot zadnje sporočilo pokojnemu – to so epitafi iz trajnega materiala, kot so zlate ali kovinske črke ali globoko vklesani napisi v kamen, napisi, ki jih vklešejo žalujoči, da bi misel postala tako večna kot odhod pokojnika. Posvečeni so pokojnim in neizogibno sprožajo vprašanja o pojmu smrti in komunikaciji z mrtvimi. Iz njih lahko odčitamo koncept, da »umrli odide v drugi svet ali domuje pod zemljo oz. nagrobnikom, komunikacija je otežena, če pa pustimo na nagrobniku večno vklesano misel, lahko to misel prejme, ko se (morda) na kratko vrne v naš svet«. Ta koncept možnosti komunikacije lahko razberemo tako v evfemističnih izrazih za smrt – za vedno je odšel (torej lahko prebere misel iz drugega sveta) – kot v napisih na dnu nagrobnikov – Tihi dom (torej lahko prebere napis iz podtalja).
V našem kulturnem okolju očitno dopuščamo možnost, da bo preminuli lahko prebral besede, ki v strnjenih verzih izražajo ljubezen do njega in bolečino ob izgubi. Na slovenskih nagrobnikih so pogosto zapisani verzi, ki jih lahko uvrstimo v folklorno gradivo, saj se ponavljajo (pa čeprav variantno). Nagrobniški epitafi so postali celo folklorna zvrst (Pšajd 2017), saj so pokopališča kraji, kjer je žalovanje javno in se ga da izraziti zelo ustvarjalno – s pomočjo pesniške strukture lastnega jezika, različnih jezikovnih stilov, narečij ter neverbalnih in verbalnih izrazov (Paternost 1987). Eden od mednarodno vidnejših epitafov je nedvomno počivaj(te) v miru oz. latinski requiescat in pace / R. I. P.
Ponavljajoče verze na nagrobnikih je opazila tudi Marija Stanonik (1999), ki je izpostavila, da jih je mnogo navedenih v časopisju, ki je priročna zbirka, od koder lahko žalujoči črpajo ideje. Dandanes pa so vir za take verze spletne strani in starejše tiskane knjižice epitafov, verjetno pa kakšno idejo porodi tudi pogled na druge nagrobnike.
Ob sprehodu po Žalah, osrednjem ljubljanskem pokopališču, najdemo precej ponavljajočih se verzov, ki bi jih lahko uvrstili med folklorno gradivo. Ti poudarjajo:
- bolečino ob izgubi: Če bi solza te zbudila, ne krila bi te gomila; Prazen dom je in igrišče zaman, oko te naše išče, le solza in duša ve, kako boli ker te več ni; Kako boli, ko te več med nami ni; V življenju bili ste naša sreča, sedaj pa rana ste boleča; Za teboj ostala velika je praznina, a v mojem srcu globoka bolečina
- večno ljubezen in spomin: Čeprav tukaj mirno spiš, v naših srcih še živiš; Vedno boš v naših srcih; V mislih ste vedno med nami; Kako bi pozabili, kar srčno smo ljubili
- hvaležnost: Hvala za vse ljubljeni.
- ter napoved snidenja v posmrtnem življenju: Na svidenje med zvezdami
Poleg teh pa je precej epitafov, namenjenih umrlim, avtorskih; med njimi so tudi verzi znanih pesnikov (npr. Shakespearjev Sonet 60: KAKOR VALOVI NA OBALNI PROD TAKO TRENUTKI NAŠI V NIČ HITE, VAL VALU ZA SEBOJ NAPRAVI POT IN TEMU DRUG ZA DRUGIM VSI SLEDE).
Večina epitafov je rimanih, poudarjajo spomin, ljubezen in hvaležnost, zato skupaj z biografskimi podatki v glavnem častijo in ohranjajo spomin na mrtve. Nagrobniki z jezikom izražajo žalost: izbira besed ima pomen tako za pošiljatelja kot za prejemnika, kaže na identiteto in družbeni status pokojnika in žalujočih, ki so običajno družinski člani. Hkrati nagrobnik omogoča tudi javno žalovanje. Ne glede na vse ugotovitve pa imamo še vedno občutek, da so epitafi, namenjeni umrlim, kot večna pisma, ki prenašajo sporočila med našim in posmrtnim svetom in nam omogočajo ne le izražanje žalosti, temveč predvsem klic spomina, ki bi ga lahko slišali tudi preminuli.
Reference:
Paternost, J. (1989). Jeziki nagrobnih napisov v Sloveniji. Slavistična revija, 37, 283–293.
Pšajd, J. (2017). Čez ta prag me bodo nesli, ko zatisnil bom oči: Smrtne šege in pogrebne prakse Pomurja in Porabja. Murska Sobota: Pomurski muzej.
Stanonik, M. (1999). Nagrobni napisi na slovenskih pokopališčih. Etnolog, 9(1), 63–85.
