Študentje 2. letnika Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL so čas samoizolacije ob COVID-19 posvetili avtoetnografiji čakanja. Njihovo raziskovanje je temeljilo na delih Giovannija Gasparinija, Ghassana Hagea, Barbare Adam in drugih, ki so etnografirali čakanje, čas, ujetost in upanje. Pisali so dnevnik in v njem reflektirali pričakovanja, dolgčas, ritualizacijo in osmišljanje časa brez primere ter postopke ustvarjanja sprememb. Svojo izkušnjo so konec aprila 2020 reflektirali v kratkih esejih, ki jih objavljamo v Vsakdanjiku.
Avtorica opisuje soočanje s partnerskim odnosom v času karantene.
Lana Turnšek
Po Petru Dwyerju (2009) je čakanje lahko situacijsko ali eksistencialno. Pred branjem njegovega članka se o vrstah čakanja nisem spraševala. Čakanje je bilo zame le čakanje, nekaj samoumevnega. Čakaš, da se nekaj zgodi, ko pa se to zgodi, ne čakaš več. V stanju, v katerem sem se znašla, in spoznavanju plasti, ki sestavljajo čakanje, pa sem se začela spraševati, katere vrste čakanja »čakam« jaz. Trenutni duh časa je prežet s čakanjem: na konec pandemije, na konec karantene, na nadaljevanje običajnega življenja. V mojem življenju pa se je prav v tem obdobju pojavilo še eno čakanje: na odgovor o koncu ali nadaljevanju razmerja. Čakala sem na odgovor, ki bi določil nadaljnji razplet najinega odnosa.
Situacijsko čakanje je vezano na čas, na določen dogodek v času. Znotraj situacijskega pa ločimo še aktivno in pasivno čakanje. Aktivno se pojavi, ko čakamo na bližnjo spremembo, pasivno pa čakamo na stvari, ki se zdijo bolj oddaljene in abstraktne. Dwyer kot primer aktivnega čakanja navaja plezalski tandem, ko en plezalec pleza, drugi pa ga medtem čaka. Kljub pretežni odsotnosti fizične aktivnosti plezalca, ki čaka, njegovega delovanja ne smemo interpretirati kot pasivnega. Čakajoči mora biti namreč pozoren na premike soplezalca, se nanje primerno in pravočasno odzivati. Na tej točki se lahko poistovetim s plezalcem, ki čaka: aktivno čakam na odgovor, sem v pripravljenosti za pravočasen in primeren odziv. Po drugi strani pa tudi definicija pasivnega čakanja, ko ne veš natančno, na kaj čakaš, in to spoznaš šele, ko to pride, sovpada z mojim bivanjem. Čakam na partnerjev odgovor, a hkrati se sprašujem, na kaj v resnici čakam. Ko namreč čakam že skoraj teden dni, se začenjam spraševati, ali čakam na odgovor, ki bo dokončno zaključil najin odnos, ali pa čakam na novo priložnost, na nove možnosti. Ali je možno, da so naša čakanja hkrati aktivna in pasivna ter celo hkrati situacijska in eksistencialna? Odgovorim si z Dwyerjevo ugotovitvijo, da je prehajanje med oblikami čakanja fluidno in da te oblike med sabo niso izključujoče. To spoznanje pa mi le oteži iskanje utehe v iskanju izvora in definicije tesnobe, ki mi jo povzroča čakanje.
V dneh, ki so vodila do čakanja na partnerjevo odločitev, so najini pogovori čedalje bolj pešali v produktivnosti. Vsak je videl le do zidu svoje bolečine, preko nje pa ne. Pogovore je prevevala neuglašena mešanica tišine in slapov besed. Toliko stvari, za katere misliš, da jih moraš izreči, a premalo posluha za besede drugega. Izmenjava besed in tišine je lastna uravnoteženemu pogovoru, ko sogovornik vsakič počaka, da bi slišal, kaj pove drugi. Kadar se zavestno odločimo za čakanje na sogovorca, da oblikuje odgovor in poda svoje misli, mu dajemo možnost, da razmišlja sam, ne da bi mu pripisovali lastne razlage (Minnegal 2009). To ravnovesje pa se je nama podrlo s pomanjkanjem potrpljenja, ki je potrebno pri čakanju na odgovor drugega. Nobeden od naju ni želel čakati.
Nazadovanje kakovosti najinih pogovorov pripisujem tudi omejitvam komunikacije prek telefonske zveze. Poslušanje oddaljenega glasu ljubljene osebe se je izkazalo za pomanjkljivo v poskusu ustvarjanja bližine za reševanje problemov. V obdobju štirih let, odkar sva par, se še ni zgodilo, da se ne bi videla cel mesec. Spoznala sem, kako pomembna mi je človeška bližina, tudi ob prepiru. Morda še posebej ob prepiru. Nastopil je občutek odtujenosti in oseba na drugi strani telefonske zveze je zame postala le glas, za katerega mi zmanjkuje potrpljenja. Glas se je ločil od kompleksne celote prednosti in slabosti, ki jih predstavlja oseba. Potrpežljivo čakati na brezoseben glas je bilo veliko težje, kot je čakati na otipljivo osebo.
Čeprav se mi je na trenutke zdelo, da je moje čakanje ciljno usmerjeno, sem v njem občutila brezizhodnost. Čakanje kljub usmerjenosti na nekaj ostane omejeno z okoliščinami, v katerih čakamo. Zato sem v teh trenutkih iskala upanje. Jarett Zigon (2018) trdi, da je upanje težko opredeliti kot aktivno ali pasivno in da ni vedno usmerjeno k iskanju boljše prihodnosti, kakor si ga navadno predstavljamo. Primarna vloga upanja je pač ohranjanje smisla v posameznikovem življenju. Po Zigonu upanje ne nastaja v trenutkih, ko so življenjske okoliščine ugodne, temveč izvira iz trenutkov, ko se soočamo s težavami. Ob iskanju upanja sem občutila željo po borbi za to, kar mi je drago. Spodbudilo me je k iskanju skupnega jezika in zavračanju resignacije. Upanje samo ne more rešiti ničesar, lahko pa pripomore pri vzpostavitvi drugačnega pogleda, ki nas vodi k razrešitvi problema, s katerim se soočamo. Upanje pa ne zagotavlja vedno pozitivnega izida, nakazuje le možnosti razrešitve. Zigon izpostavi, da je upanje v svojem bistvu podobno čakanju, saj pri obeh opazimo pasivne lastnosti bivanja. Ne glede na to, kako močno si nečesa želimo, upanje ostaja upanje. Tako kot čakanje ostaja čakanje. Ne upanje in ne čakanje nam ne zagotavljata želenega izida. Lahko ju opišemo kot modaliteti bivanja, v katerih iščemo uteho in ki nam pomagata premostiti trenutno negotovost.
Ko sem ob svojem čakanju razmišljala o čakanju in upanju, sem spoznala, kako kompleksni so lahko pojmi, s katerimi operiram že celo življenje in ki se nam zdijo popolnoma samoumevni. Čakanje se mi ne zdi več enoznačno in preprosto. Spoznavanje različnih utelešenj in oblik čakanja me je vodilo k prevpraševanju dosedanjih prepričanj. Čakanje samo po sebi ne pomeni pasivnosti in podrejenosti, kot bi ga lahko razumeli. Aktivnost čakanja napoveduje možnost tvornosti in posamezniku ponudi, da svoje čakanje naredi produktivno. Ob čakanju v karanteni in na partnerjev odgovor sem se soočala z retrospektivnim pogledom na potek najinega odnosa in na to, kako pomembno je čakanje in potrpežljivost v dialogu. Kljub bolečinam je treba najti moč, jih odložiti in dati priložnost drugemu, da je slišan.
Literatura:
- Dwyer, Peter D. 2009. Worlds of Waiting. V: Waiting. Ghassan Hage, ur. Carlton: Melbourne University Press. Str. 15-26.
- Minnegal, Monica. 2009. The Time Is Right: Waiting, Reciprocity and Sociality. V: Waiting. Ghassan Hage, ur. Carlton: Melbourne University Press. Str. 89-97.
- Zigon, Jarrett. 2018. Hope and Waiting in Post-Soviet Moscow. V: Ethnographies of Waiting: Doubt, Hope and Uncertainty. Andreas Bandak in Janeja K. Manpreet, ur. London in New York: Bloomsbury. Str. 65-86.
- Slika: Quarantine Together dating application: https://cdn.cnn.com/cnnnext/dam/assets/200327183548-20200327-coronavirus-lockdown-couples-illo-exlarge-169.jpg
* Objava je rezultat projekta Mladi podjetniki v času negotovosti in spodbujenega optimizma: Etnološka študija podjetništva in etike mladih v sodobni Sloveniji (J6-1804). Več o projektu: https://www.zrc-sazu.si/sl/programi-in-projekti/mladi-podjetniki-v-casu-negotovosti-in-spodbujenega-optimizma-etnoloska-studija.
