Dnevnik upokojenke št. 1

Zapis dokumentira, kako upokojenki iz Ljubljane tečejo dnevi v času koronavirusa in kaj ob tem kaj razmišlja.

I. T.

Sreda, 15. april 2020

V teh dneh korona virusa sem kot upokojenka deležna solidarnosti. Dodatek bodo nakazali. Sin mi pomaga. Še me šteje za vredno. Šel je v trgovino tudi zame in me preskrbel s hrano. Povezanost v spremenjenih razmerah je dobrodošla. Družina je pomembna v teh časih, čeprav se ne družimo in živimo vsak zase. Govorimo po telefonu, zraven delujemo kot nekoč mušketirji. Vsi za enega, eden za vse. Sin je glavni mušketir, jaz pa bolj oproda. Kaj pa ata?

Veliko “tipkam” na aplikacijo WhatsApp in obveščam sina, kaj počnem. Včasih tudi kaj popravim, preden odpošljem. Zapomnila sem si izjavo, izrečeno med preteklimi prazniki; po televiziji je pater Edvard Kovač rekel: »Meje mojega jezika so meje mojega sveta.« Moj svet pa je bolj ali manj moj domači prag. Družina ali svet. Lokalno ali svetovno. Lokalno. Nekoč so rekli: misli globalno, deluj lokalno. Koronavirus sproža zelo lokalne misli, tudi lokalna dejanja. Globalno pa – slišim – so dejanja polna bojev. Poteka akumulacija, to vidim. Zbiramo zaščitno opremo. Velika akumulacija.

Spomnim se Antona Aškerca z njegovo pesmijo Iz dnevnika starega pesimista. Odpiram srce. Bodo roke, ki bodo gledale kamne s polic moje srčne sobe, previdne? Upam.

Imam še očeta. Živi v drugi občini, v svojem stanovanju. Zelo je strog, poln preteklosti in spominov. Čustva ga kdaj zapeljejo predaleč. Takrat sem na preizkušnji. Ni najbolje zavirati sredi vožnje pogovora, vendar kdaj potegnem zavoro in ustavim. Sledi servis, ki je ponavadi premalo maziv za lep tek naprej. Ponavadi nekajkrat udariva s kladivom po kolesih. Parkirava do naslednjega dne. Potem pa naprej. Naš stari mušketir, poln pripomb.

Z znankami sem tudi imela telefonski klepet. Enega v ponedeljek in enega danes.

Z. se je oglasila še z voščilom za veliko noč. Potem pa kot svojo veliko novost povedala, da je začela peči kruh, pred tem pa je preštudirala različne recepte. Povedala sem ji, da tudi jaz pečem kruh, vendar ne hlebčka, temveč naredim štrukeljce in jih potem zamrznem. Pa o sinu sem ji povedala. Sin peče kruh z drožmi. Poslal mi je fotografijo svojega hlebčka. Videti je kot hlebček iz trgovine.

Z I. sva danes zjutraj klepetali o vrtu in mrazu te dni. Solato sem sejala, pa po enem tednu ni ozelenela. Pred dežjem sem ponovno sejala. Upam, da to pot ozeleni.

Tako kakor vsak dan tudi v časih koronavirusa telovadim trikrat dnevno. Na sprehode ne hodim. Dvorišče in pometanje odcvetele magnolije, malo vrt … in sem dovolj na soncu.

Doma sešita maska je še na polici. Nisem si je še nadela. Tudi dobljene maske nisem preskusila.

Pred mano je nekaj nujnih opravkov; teh ni moč urediti, ker podjetja ne obratujejo. Upam, da se korona razmere kmalu sprostijo.

Četrtek, 16. april 2020

Vstala sem, kot običajno, zgodaj, ob 5h, in telovadila. Jutranja kava, skuhana prejšnji večer, je prijetna popotnica v nov dan.

Spomnim se pesmi Jutranja zarja iz rimske lirike. Kako se čas spreminja. Nekoč rimski čas, z začetkom dela ob 6.00, ko se danes le vsedem in opazujem skozi okno jutranji mir. In sodobni čas z začetkom dela ob 9.00. Čas. Moje spremembe časa, ob katerih pogledam uro in malo postanem, pa so razporejene čez ves dan. Ura je kakor obraz. Včasih nasmejan, včasih mrk. Jutra imam rada, tedaj se moja ura smeje. Ves dan me še čaka.

Nismo pri geometriji, sredi šolske ure. Vendar nevarni lik narave močno ogroža človeška življenja. Veliko si umivam roke z milom. Ostajam doma; ni mi treba okrog, ker mi sin pomaga. Podpora mi je v veliko pomoč. Te kroglice z izrastki, ki jih gledam po TV – upam, da jim bodo določili površino ali pa jih zradirali.

Z atom se slišiva po telefonu. Sestra je prevzela skrb za očeta, pa tudi sam si še veliko uredi.

Pravila življenja so s koronavirusom dosti bolj zahtevna kot knjiga Bonton. Gibanje in dostopnost v prej čisto razumljivih okvirih je zdaj nedovoljeno. Pravila povezujejo le v domači občini. Pridobiva se čisto drug smisel v času korona virusa. Smisel varnosti in varne razdalje. Največ sem doma s smislom za prestavljanje stvari po policah.

Več poslušam radijska poročila, kjer objavljajo koristne informacije. V več primerih čakam, kdaj bodo prišle spremembe in bom, na primer, lahko uredila tako zobozdravnika kot registracijo avtomobila. Vendar podatki o stanju virusa še ne dopuščajo obeh dejavnosti, ki ju čakam. Potrpljenje kar imam. Življenje je redko popolno. Tudi sicer se pogosto zgodi, da je treba čakati.

Gospodinjstvo si poenostavljam. Kuham osnovno in preprosto.

Dopoldne sem pokosila travo ob hiši in košček pred vrtom. Praktično delo te vrste kar gre, saj je opravljeno doma. Ob hiši in v stanovanju sta dve obliki bivanja, ki sta, k sreči, mogoči v okviru doma brez dodatnih pogojev. Zadnjič sem prebrala v reviji: moja hišica, moja svobodica. Pa še kako res je! Vrednost obeh se z mojim pogledom kar dviga.

Moj drugi opravek je popoldansko zalivanje vrta. Danes sem več zunaj, več okrog hiše.

Povezovalnost, sodelovanje zdaj pridobiva nove oblike, predvsem bi rekla bolj formalne. Ogrožujoča stvarnost z virusom zahteva te nove oblike. Življenjska uspešnost je zdaj, ob teh novih oblikah povezovanja, na veliki preizkušnji. Virtualne oblike povezovanja, zraven pa življenjske prakse z omejitvijo, življenje kar zapletejo. Spremembe v času. Le da se ura smeje.

Sobota, 18. april 2020

Zgodnje jutro, malo pred 5.00, iztegnem roke proti mizi ter izklopim zvonček svoji vekarici. Vstanem s prvimi koraki do omare. Naj vklopim radio na polici omare? Ne, danes bo lepo vreme. Dvignila bom rolete in pogledala ven. Stopim še po glasbeno knjigo. Lep pogled bo ob prebiranju knjige – proti jugu Barja. Morda zapiska vlak, ki pelje v Koper. Ne smem zamuditi. Toda najprej telovadba.

Vsedem se v fotelj, vzamem knjigo na kolena. Našla sem stare nasvete, posebej izbrane iz pesmi. V gospodinjstvu je vedno veliko dela. Le kaj bi delala to soboto? Pesem pravi:

Po nemško, laško delaj!
Francosko peri!
Po ogrsko se smej!
Po slovensko peci kruh!
Flamsko udari!
A latinščina nama sedmi jezik bo!

Malo premišljujem in se nasmehnem. Da bom prava Slovenka, si pravim. Tako. Dopoldne bom pekla zeliščne štrukeljce. To je bolj po moje kot po ljudskem receptu. Bo pa slovensko. Recimo, da združujem dve svoji veselji. Zelišča in kruh. Ponavadi smo štruklje kuhali. Skutne ali orehove. Jaz jih pa spečem z zelišči. Kvas imam zmrznjen, moka je bela mehka, malo olja in tople vode. Vzela bom majaron in origano z malo soli in olja ter namazala. Gnetem vedno na roke. Testo pa bo vzhajalo, še na deski iz stare omare, iz stare kuhinje iz Šiške. Kje so tista leta … Kuhinja je že spremenjena, ostala pa je moja deska za testo. Lep spomin na Šiško.

Še enkrat preberem vrstice pesmi, ki strne gospodinjske nasvete. Po francosko peri! Kaj res? Kako pa naj vem, kako je bilo pri Francozih tedaj, leta 1400 in še nekaj?

Spomnim se mame, ki je pripovedovala o svoji mami. Bilo je 20. stoletje. Mlado dekle je s perilnikom pralo v potoku pred hišo, ob cesti. Spomnim se takratne ceste in potoka. Kdo bi si mislil, da bo napredek tako zelo spremenil podobo kraja le v dveh generacijah.

Tudi Darinka Kladnik v knjigi Ljubljana govori o pericah v Ljubljani v 19. stoletju. Predvsem kot o čuvajkah intimnih skrivnosti. Se to pravi po francosko prati? Oprati in biti tiho, kaj so oprale? Morda. Perilo, posteljnina in podobno je občutljivo na nalezljive bolezni. Prenosa bolezni prek peric so se že tedaj varovali. Veliko peric je bilo v Bizoviku pri Ljubljani.

Televizija o pranju perila v bolnicah in domovih za starejše te dni, v koronačasu, nič ne pove. Virus, vročina z nekaj praška, vse se opere, vse gre stran.

Jaz perem še po starem. Brez sušilnega stroja. Spomladi do jeseni, ob lepem vremenu, obesim na vrvi za hišo. Pozimi pa obešam na stojalo v kleti. Še vedno likam. Zlagati, ne da bi vsaj malo polikala majčke, preprosto ne morem. Prala bom prihodnji teden.