Rimske kamilice
Prispevek prinaša utrinek iz vrtičkarstva na Ljubljanskem barju in se posveti predvsem kamilicam.
I. T.
Sobota, 15. 7. 2021
Življenjski polet, ustvarjalnost tega poletja, je moj vrt. Vrt je tudi moja kultura. Negujem gredice po svojih najboljših močeh. Rada imam tudi knjige. Odprtost vrta poleti rada zamenjam za dnevno sobo s knjigami pozimi. Moje upokojensko življenje je pač tak pojav, ki ga gledam od zunaj in od znotraj. Zame se je svet zunaj zadnja leta precej skrčil. Svet knjig pa včasih ponuja zame kar preobširen obseg.
Ročno delo, po skromnih močeh, me torej poleti skoraj vsak dan popelje na vrt. Če drugega ne, vrt vsaj pogledam. Ne gojim pravega kmečkega „gartlca“, polnega dobre zelenjave. Moj vrt tudi ni bivalni vrt s poletnim senčnikom in vrtno sedežno garnituro. Gojim skromen izbor rastlin, ki niso preveč občutljive in zahtevne, ki preživijo precej ilovnato zemljo in močno poletno opoldansko sonce. Seveda pa se kljub skromnosti tudi jaz, kot večina ljudi, veselim, če kaj dobrega zraste.
Vrt sem dobila od starih staršev. Pred desetletji sta na vrt posadila rdeč in črn ribez in tudi hišno trto. Vrt počasi spreminjam. Močno sem zmanjšala število ribeza, uredila pa sem si zeliščni kotiček. Kamilice so se v kotiček kar same zasejale. Marca, ko začnem s prvimi deli, kamilic kar veliko populim. Preostale pustim, da poženejo cvetje, ki ga potem oberem. Slišala sem, da eno vrsto kamilic imenujejo rimska kamilica. Pravijo, da je rimska kamilica divja in prezimi. Moja kamilica prezimi. Ker je sama prišla na vrt, kar verjamem, da je rimska z Ljubljanskega barja. Kdo ve, iz katerega vrta. Zemlja ne samo, da opredeli ime kraja, ponuja nam tudi značilne rastline. Kamilica ni ravno značilna za barje. Pa vendar menim, da je mogoče, da je obstala dva tisoč let, vse do danes, tudi pri nas na Ljubljanskem barju. Postala pa je divja. Le kdo bi vedel, ali je ohranila vse svoje nekdanje lastnosti? In kdo ve, kako so jo uporabljali tedanji ljudje? So tudi obirali cvetje ali so le posedeli na klopi ob kamilični trati?
Obiranje kamilic je zamudno delo. Na gredici obirati kamilice mi je kar težko, zato jih porežem s škarjami in zdevam v kartonasto škatlo. To pa potem odnesem na balkon, kjer imam zložljiv stol, da se usedem in lažje oberem kamilično cvetje. Kamilice bom, kot že nekaj zadnjih let, podarila. Topel kamilični čaj pomaga odpraviti težave v grlu in želodcu.
Nista pa topel kamilični čaj ali pa kamilični obkladek edina mogoča raba kamilic. Že dlje imam v omari nekaj nepobarvane naravne volne. Ker kamilice dajo značilno rumenorjavo barvo, že nekaj časa premišljujem, da bi volno pobarvala v kamiličnem čaju. Ob tem pa se pojavlja kar precej tehničnih podrobnosti, ki jih še nisem uspela rešiti. Kupiti bi morala nov velik lonec, v njem skuhati veliko čaja. Morda bi morala kupiti tudi kakšno kemično sredstvo za razmastitev volne, da bi se barva kamilic lepše prijela. Seveda bi tako pobarvano volno morala tudi posušiti. Premišljevala sem že, da bi jo dala kar v pralni stroj, na centrifugo. Seveda v vrečki iz blaga. Pa se bojim, da bi se volna tako zmeštrala med ožemanjem, da je ne bi več uspela naviti v klobke.
Zaradi vseh teh tehničnih zapletov se barvanja volne ne bom lotila. Barvanje bo ostalo le premalo premišljena ideja. Oblikovala sem jo, izdelati pa je ne mislim. Barvanje z mojimi rimskimi kamilicami bo tako ostal le ideal, kaj vse lahko delaš sam doma, če si dovolj ustvarjalen.
Malo sem zaokrožila svojo pripoved in o uporabnosti rimskih kamilic, ki rastejo na mojem vrtu. Veliko večje ivanjščice ob kresu, na primer, varujejo človeka na drugačen način. Ne varujejo toliko telesa. Z njimi so povezane vraže, ki odpirajo področje nadnaravnega. To pa je že druga zgodba.
