Upokojensko govorjenje in drugo
Prispevek se posveti govorjenju in pogovoru, ki je v koronskih časih za upokojence še pomembnejši.
I. T.
V sodobnem času med ljudmi enotnega mnenja o tem, kam gre ta svet, skoraj ni več. Ljudje sicer vsakodnevno govorimo, vendar zelo različno. Vse se drobi v zelo majhne koščke. Kot drobtine. Zelo moramo poslušati, da kaj izvemo iz drobtinic. Upokojenci smo se bolj kot ne odmaknili iz vrveža govorjenja in živimo zelo umirjeno. Zbiramo se v skupine ali pare in se občasno pomenkujemo. Tihih poslušalcev pa tudi med upokojenci skoraj ni več. Vsak rad da vsaj glas od sebe. Pripovedujemo, zastavljamo vprašanja. Včasih tudi komu zakličemo: »Kaj vendar pa delajo tisti ljudje tam čez?«
Ko pa ostanemo sami in ne najdemo nikogar za pogovor ob kavi, lahko govorimo tudi steni. Šalim se. Tedaj prav pride telefon v rokah in že govorimo na daljavo.
Rekli bi, da upokojenci radi govorimo, le priložnosti je manj. V teh covidnih časih tudi obiskov ne dobimo veliko. Naše barve oblek so večinoma nevsiljive. Tudi to je neke vrste govor. Pride pa pomlad, takrat smo pisani kakor pomladne rože. V jeziku imamo množico jezikovnih navad. Grobih izrazov se skoraj ne sliši. Povečini uporabljamo lokalno narečje. Besedni zaklad nam jemljejo leta in slab spomin. Radi imamo trače in zgodi se v družbi ob kavi, da smo tudi opravljivi. Nabere se ogromno sporočil o znancih, prijateljih in sosedih. Seveda moramo povedati naprej. Nekateri med nami pa so tudi pogumni in se pred zbrano družbo ob kavi kar izpovejo. Upokojenci tako radi pojasnijo svoje odločitve tudi med vrstniki, ob kavi.
Zgovorni upokojenci svoja razpoloženja radi izrazijo tudi s petjem. Mnogokaj se pove tudi v nadaljevanju različnih proslav. Zanimivo pa je zlasti po proslavah. Naredite, kar hočete, ljudje bomo vedno imeli svoje pripombe. Govoriti pametno, še bolje strokovno, brez vsakih neumnosti, nič ne pomaga. Vedno se potem ugotavlja, kdo je s kom na isti valovni dolžini.
Znanje več jezikov je za življenje dobra stvar. Tudi znati dobro govoriti je dobrodošlo. Nasprotno pa dosežemo, če govorimo preveč, koga oštejemo ali se zapletemo v nesmisle. Biti moramo pozorni in se s svojimi besedami ne smemo prevečkrat ponavljati.
So pa zdaj časi za otroke dosti svobodnejši. Moja mama mi je včasih povedala, da otroci nekoč niso smeli odgovarjati in kljubovati. Ne doma, ne v šoli. Da bi jezikali kar počez, pa sploh ne. Prav hitro so jih utišali in poslali v kot. Po navadi so se odrasli z otroci pogovarjali nekoliko zviška.
Kakor sem že ugotovila, govorjenje je zelo pomembna stvar. Kljub temu pa tistih, ki samo govorijo in nič ne naredijo, ljudje nimajo preveč radi. Poleg govorjenja je treba tudi delati. Kolikokrat slišimo po televiziji: »Ostalo je le pri besedah. Nič ni narejenega.« Ali pa: »Nič ne bo iz tega, prelepo se sliši.« Takrat govori celo mesto. Kaj še, govorita mesto in vas. Veliko jih tedaj pove svoje stališče. Morda pa kdo na koncu koga vendarle pregovori in se načrti le uresničijo.
Zgovornost človeka je torej velika. Postala pa je še večja z izumi, kot sta tiskarski stroj in zvočni film. Koliko filmov ljudje pogledamo, kaj vse povedo filmi, popevke, pesmi, romani in preštevilni izdelki umetnosti besede. Le redki med nami pa imajo glavno besedo. Še redkejši med nami imajo zadnjo besedo. Prepričana sem, da dokler bodo ljudje, bo tudi govorjenje. Govor zlepa ne bo zamrl. Čeprav je zadnje čase zelo veliko upokojencev tudi na facebooku. Namesto govorjenja tipkajo.
