Prispevek prinaša bežen vpogled v (predvsem nekdanja) praznovanja na Svete tri kralje in vraže, povezane s tem praznikom.
Saša Poljak Istenič, Saša Babič in Barbara Ivančič Kutin
Sveti trije kralji ali “tretji božič” se praznuje na 6. januarja. Ta dan je bil sprva osrednji in edini krščanski praznik “božičnega časa”. Danes ta dan ni več del osrednjega praznovanja, iz poročil in zapisov pa je razbrati, da so ga praznovali slavnostno, pogosta so bila koledovanja (Kuret 1989).
Eni bolj znanih trikraljevskih kolednikov so bili iz Krope. Tam še danes prirejajo Koledvo – koncert s koledniškimi pesmimi. V 80. letih sem na njih občasno nastopala tudi jaz – skupaj s pevskimi zbori in drugimi otroci domačinov, ki so obiskovali glasbeno šolo. Letos, ko nam življenje in kulturno ustvarjanje kroji koronavirus, pa so pripravili Koledvo kot spletno glasbeno voščilo.
Na ta dan so nekdaj koledovali tudi po nekaterih vaseh v okolici Ljubljane. V Mednu so po trije mlajši fantje – oblečeni v halje in pokriti s papirnatimi kronami so predstavljali tri kralje – hodili od hiše do hiše. Eden od njih, ki je predstavljal Boltežarja, je imel čez obraz črno kapuco z odprtinami za oči in v rokah škatlo za pobiranje darov. Pri vsaki hiši so po zapisu Janeza Kopača zapeli:
Bog daj srečo, hišni oče,
hišni oče, hišna mati.
Bog daj srečo, hčerka mlada,
hčerka mlada, pridni sin.
Prosimo za majhen ofer, božji dar,
da vas ognja, suše, toče
in bolezni bog obvar.
Da bi dobro letno imeli,
da ob letu bi veseli
dali v prodaj tolk pšenice,
da žvenkljale bi petice.
Pri družini in živini
srečo bog vam daj,
po smrt pa sveti raj.
Kot zadnji od praznikov “božičnega časa” je imel dan Sv. treh kraljev posebno moč in je bil povezan s številnimi vražami; tako naj bi v savinjskih planinah hodile Žal žene ljudem pravit, kdaj bodo umrli (Kuret 1989). Barbara Ivančič Kutin pa je po pripovedovanju Štefanije Kravanja leta 2015 v Trenti zapisala:
Pa krivopetnice so hodile po hišah in so strašile otroke. Za glavo so imele prižgano svečo. Tudi na sv. tri kralje so hodile. Včasih krivopetnice, včasih pirte. Enkrat ene, enkrat druge.
Po stari navadi je bilo treba na predvečer Sv. treh kraljev (5. januarja zvečer) še tretjič v božičnem času s tlečo smrekovo smolo in z blagoslovljeno vodo pokaditi ter pokropiti vse prostore v hiši in v gospodarskih poslopjih, kar naj bi prinašalo srečo in blagostanje. Eden od družinskih članov nad vsemi vhodnimi vrati z belo kredo nariše tri križe. Ti simbolizirajo tri kralje in prošnjo, naj bi čuvali hišo pred vsemi nezgodami. Na vhodnih hišnih vratih ponekod še vedno izpišejo letnico v dveh delih in prve tri črke imen treh kraljev (Gašper, Miha, Boltežar) na način 20 G + M + B 21.
Od božiča do Sv. treh kraljev je moral kot glavna obredna jed stati na mizi tudi kruh, kar se je do danes ohranilo predvsem v tradiciji priprave poprtnikov – prazničnih hlebcev s testenimi okraski. Kjer je ta navada še ohranjena, gospodinje pečejo poprtnik največkrat prav pred svetimi tremi kralji. Njegova priprava velja za nesnovno kulturno dediščino in je vpisana v slovenski register, ki ga koordinira Slovenski etnografski muzej: http://www.nesnovnadediscina.si/sl/register/priprava-poprtnikov.
Danes marsikatera družina na Sv. tri kralje pospravi božično jelko in drugo okrasje ter s tem zaključi božične praznike.
Viri:
Janez Kopač in Saša Poljak Istenič: Praznično leto Medancev. V: Andrej Brodnik (ur.): Na valovih časa: ob stoletnici PGD Medno. Medno: PGD, 2020. Str. 43–53.
Niko Kuret: Praznično leto Slovencev. Ljubljana: Družina, 1998.
