Esej o vsakodnevnem pozdravljanju

Prispevek govori o navadah pozdravljanja med različnimi narodi in naših odzivih na ustaljene, ponavljajoče se pozdrave.

Valentin Skubic

Vsaka družba ima za vsakodnevno pozdravljanje med seboj več ali manj utečene pozdrave. Pri nas so uveljavljeni predvsem  trije pozdravi na dan: “dobro jutro”, “dober dan” in še “dober večer”. Angleži, na primer, imajo za ves dan le dva pozdrava: “good morning” in “good afternoon”. Poleg tega pri pozdravljanju velja, da eno in isto osebo pozdravimo z gornjimi pozdravi le enkrat na dan. Če se srečamo večkrat, imajo različni narodi uveljavljene bolj ali manj posrečene prakse, ko se ogovorijo s kakim duhovitim pozdravom. Na primer Anglež: “Ali ste že popili svoj viski?” in morda še, “Katerega ste si danes privoščili?” Pri Slovencih, ki se radi ponavljamo, se pri drugem ali tretjem pozdravu, če sonce še ni zadosti napredovalo, zadovoljimo s: “Pozdravljeni, kako ste kaj?” Ta “kako ste kaj” je pri Slovencih vse preveč v uporabi. Poznam ljudi, ki, samo da se obrnejo, ponovno nagovorijo isto osebo s “kako si  kaj”. To je včasih lahko že prav nadležno. Angleži se s tem pozdravom obrnejo samo na osebo, s katero so se prvič srečali, in je to pravzaprav sestavni del predstavljanja: “How do you do?”

No, pa da se ne bomo vzporejali samo z Angleži. Nekateri azijski narodi imajo pozdrav: “Ali ste že pojedli riž?” Nič čudnega, ko je pri njih riž dostikrat najpomembnejši dnevni obrok. Na severu, kjer živijo Eskimi in je zelo mrzlo, se pozdravljajo tudi tako, da soseda, ki ga srečajo, primejo za nos. To je zato, da se sam ne bi pozabil večkrat prijeti za nos, tako da mu ne bo zmrznil. Nekateri azijski narodi pogosto uživajo tudi različne žuželke, njihove razvojne oblike gosenice, črve in podobno. V takih krajih je ponekod udomačen vsakodnevni pozdrav: “Ali ste pridelali kako novo vrsto ličink?” Pravzaprav je zanimivo, kako smo ljudje tudi pri tem načinu občevanja  domiselni in praktični.

Zelo moteče pa je prepogosto pozdravljanje znancev z istimi izrazi, “dober dan” neštetokrat na dan ali pri poslavljanju kar naprej: “Še nadaljnji lep dan želim.” Nič ne vemo, ali je bil do zdaj preživeti dan res lep, marsikomu lahko tudi ni bil in ga poslavljanje lahko zmoti. Včasih tako naučeno pogosto pozdravljanje in izražanje želja drugemu lahko postane že prav komično. Enkrat se je nek naš znanec pri kosilu, ko so vsi, ki so prijahali mimo, želeli “dober tek”, oglasil, ko mu je bilo že vsega dosti: “Pa nehajte že enkrat s tem ‘dobrim tekom’, jaz se bom enkrat še zadavil, ko moram sredi grižljaja odgovarjati s ‘hvala’. Še pes hoče imeti pri jedi mir.”

No, tako je bilo tudi v našem domu, ko so obnavljali novo hišo in nam hrano servirali v sobo. Strežniki, navajeni, da morajo vedno, ko kaj prinesejo, želeti “dober tek”, so to izrekli tudi vsakič, ko so prinesli jedilni pribor. Enkrat sem enemu zabrusil: “Ali mi boste dali izdelati novo zobno protezo, če se bom lotil tegale pribora?”

Mi, Slovenci, ki smo bolj opravljive sorte, bi lahko za popestritev vsakodnevnega pozdravljanja – in da bi odpravili ponavljanje “dobrega dne” ali “kako ste kaj” – vpeljali pozdrav: “Koga ste pa danes obrali do kosti? Ali ste pustili vsaj eno rebro za mene?”